Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
IM Frankfurt – poročilo Nenad Gregec natisni
 21 bralcem je to všeč. 

Ker nisem našel primernejšega uvoda, začnimo s tistim najpomembnejšim – končal sem svoj drugi Ironman, jeeeeeeeej!

Dalje – to bo dolg tekst, jaz ne znam stvari povedati kratko in jedrnato

Zdaj, ko imam pod pasom ”že” dva cela Ironmana, sem lahko pameten in primerjam prvega in drugega, ki pa sta bila, kot boste videli, zaključena v povsem drugačnih razmerah. Ampak gremo od začetka…

Lani poleti sva z Urbanom razmišljala, da zakaj pa ne bi midva šla na Ironman Frankfurt. In ker vsi vemo, kako dolgo naju je bilo potrebno prepričevat, naj se prijaviva, sva v začetku julija 2018 usekala po kreditni kartici in si v koledar zapisala 30. junij 2019.

Vmes smo končali še kako tekmo ali dve, malo triatlona, malo teka, si jeseni odpočili od dolge sezone, 1. decembra pa se je TrainingPeaks čudežno napolnil s pikicami (beri: treningi), ki so naslednjih 7 mesecev diktirale moj življenjski tempo. In smo šli po planu, malo smo plavali, pozimi nekoliko več tekli, marca šli na priprave na Kanarce, maja oddelali polovičko v Zadru (kjer sem milo rečeno imel dober dan in osebni rekord na razdalji izboljšal za debelih 15 minut!), potem pa nam je pogled že uhajal proti Frankfurtu.

Priprave so, tako kot prvič, potekale brez kakršnihkoli pretresov in na srečo tudi brez kakršnihkoli poškodb. Malo me je sicer presenetila kolesarska kilometrina na dvotedenskih pripravah na Kanarcih (preko tisoč kilometrov kolesa in posledično porabljena cela dvokilska kanta izotoničnega napitka), ampak ker nimam nobenega razloga dvomiti v Igorjevo modrost, sem pač stisnil zobe in vrtel pedala… Za razliko od prvega Ironmana (kjer sem opravil prav vse treninge, ki jih je profesor naštancal v TrainingPeaks) pa sem si pri drugem privoščil en spodrsljaj – enega treninga nisem opravil; v soboto, dan pred tekmo, sem namreč pozabil izvesti polurni stretching.

Napetost pred tekmo

 

S podporo mojega sponzorja (hvala, ICONOMI!) smo se, tako kot v Zadar, na pot odpravili kraljevsko – v črnem Mercedesovem kombiju, ki je prijetno in varno prevažal dragoceni tovor – Urbana in mene ter najini boljši polovici Andrejo in Tanjo, ter seveda en kup karbona, ki mu po lanski boleči izkušnji iz Rotha (moj Cervelo je pri hitrosti 120 km/h zgrmel s strehe avtomobila naravnost na nemški Autobahn) privoščimo samo še vožnjo v potovalnem prostoru.

 

Usoda je hotela, da ima moja Tanja v Frankfurtu cel kup sorodnikov, ki so nas, kot se za balkanske narode spodobi, z veseljem sprejela v svojo hišo, ki je bila za nameček kakih 50 metrov oddaljena od kolesarske trase, ter nas hranila in razvajala celoten čas bivanja. Marini in njeni družini se še enkrat iskreno zahvaljujemo za njihovo prijaznost!

 

V petek zjutraj (dva dni pred tekmo) smo tako kot največji nadebudneži šli na registracijo, kupit obvezno majico z imeni udeležencev na hrbtu, pogledat zadnje tehnične in modne trende v triatlonu, ženski del povorke je spil Frodenov espresso, moški pa je slučajno naletel na aktualnega svetovnega prvaka Patricka Langeja, k se je z veseljem slikal z nama in nama zaželel srečo na nedeljski tekmi. Prijeten dečko!

 

Sledil je ogled kolesarske trase, ki smo ga seveda opravili s kombijem, saj smo noge že hranili za nedeljsko kalvarijo. Popoldne po briefingu (kjer smo že izkusili zloveščo vročino, ki nas je pohala eno uro in nam napovedovala vojno na sami dirki) še nekajminutni čofa-čofa v jezeru, kjer smo v nedeljo začeli svojo pot do večne slave (ali pa vsaj do hladnega piva). Itak, da sva se na obratu ustavila ravno na FKK splavu in pozdravila lokalne nagiče

 

Sobota je bila namenjena počitku, limanju nalepk na opremo in pripravi vreč za menjalne prostore, oddaji modre in rdeče vrečke za obe menjavi, predvsem pa miselnim pripravam na tekmo. Jasno je bilo namreč troje:

  • voda je bila veliko pretopla za plavanje v neoprenu, tako da bova z Urbanom oba prvič začela Ironman brez neoprena;

  • kolesarska trasa je nekoliko daljša od standardne in meri 185 km (več o tem pozneje);

  • vremenska napoved je kazala, da bo na teku ”prijetnih” 36 do 38 stopinj.

 

Glede slednjega je potrebno izreči vso pohvalo organizatorjem, da so nam na tekaški trasi, ki je sicer izrazito sončna, malenkost spremenili traso in nas dodatnih 700 metrov vsakega kroga preusmerili v senco. Kar je žal še vedno pomenilo, da bo dobrih 30 kilometrov teka opravljenega na žgočem soncu. Hidracija in zaloge soli ter sladkorja so bile torej ključne pri pripravi in načrtu prehrane za tekmo.

 

Ne gre pozabiti še zlato pravilo Lionel Sanders fan cluba – dirka se z brki, zato smo se še dodatno očedili, da bo v nedeljo vsaj za stil 12 točk B)

 

Pred oddajo opreme dan pred tekmo

 

Občutek, ko greš pred tekmo spat podnevi (na severu je bil namreč dan kako uro daljši kot pri nas), je sicer nekoliko nenavaden, ampak pred tekmo je bilo potrebno ujeti vsaj tistih 6 ur spanja in umiriti živce pred stresom, ki nas je čakal naslednji dan.

 

Akcija

 

Oddaljenost jezera od mesta je pomenila vstajanje ob 3:30, zajtrk, prevoz s kombijem do središča Frankfurta in od tod dalje z avtobusi do jezera, najprej midva, nekoliko za nama še punci (ki sta prijazno parkirali kombi v bližnji parkirni hiši in s tem poskrbeli za brezhibno popoldansko logistiko).

 

Še zadnje malenkosti pri kolesih (pumpanje gum, pijača, geli, čevlji) in premik proti štartu. Najprej štart moških profijev (kjer smo vsi nestrpno pričakovali dvoboj velikanov, kot so Frodeno, Lange in Kienle), 5 minut za njimi ženske profesionalke, nato pa mi, v kači glede na pričakovane čase plavanja.

 

Za razliko od Celovca plavalni del začnem nekoliko zadržano, sploh ker sem vedel, da bo odsotnost neoprena zahtevala nekoliko več moči in truda. In kakopak po kakih 200 metrih mimo prileti Urban, ki švigne mimo mene, kot da ima plavutke! Za sekundo sem pomislil, da mi bo vrli kolega že v vodi ”dal” najmanj 5 minut, ampak nisem imel kaj in sem nadaljeval v svojem tempu.

 

Jezero, ki gosti Ironman Frankfurt, je razmeroma mala gramozna jama, kjer se plava najprej ozek U, potem pa malo daljši trikotnik, saj sicer zmanjka jezera za zahtevanih 3.800 metrov. Nazaj grede od prvega obrata smo plavali naravnost v vzhajajoče sonce, tako da je bila navigacija misija nemogoče, nad vodo zaradi zelo močnega sonca, v vodi pa zaradi kalnosti le-te. In smo iskali par nog pred sabo, kamorkoli je že plaval. Po prvotnih 1.500 metrih so nas za nekaj metrov speljali po kopnem, čez t.i. ”Australian exit”, kjer smo za trenutek lahko preverili trenutni čas in tempo. Osebno si želim, da tega ne bi storil, saj je bil čas daleč od tistega, s katerim bi bil zadovoljen. Bog pomagaj, gremo dalje v daljši plavalni del, s pekočo ureznino v levem palcu na nogi (stopil na oster kamen), vseskozi iščoč par nog, ki bi mu lahko čim dlje udobno sledil. Mislim, da mi je to tudi uspelo, saj je bilo počutje drugi del plavanja nekoliko boljše, tempo pa je tudi nekoliko bolj odražal formo in sposobnosti.

 

Ob izhodu iz vode pogledam čas – 1:10:52 (oz. tempo 1:52/100m). Za trenutek občutek razočaranja in groze, saj je to kar 7 minut počasneje od mojega plavalnega časa v Celovcu. Pričakoval sem čas nekje okrog 1:08, tako da nad plavalnim delom nisem bil (in še vedno nisem) ravno navdušen.

 

Izhod iz vode

 

V menjalnem šotoru ujamem Urbana in si oddahnem, da nima že ogromne prednosti, očitno sva vendarle primerljivo plavala (kot se je kasneje izkazalo, minuto razlike). Na poti proti kolesom tečeva vštric ter na kolo skočiva manj kot 10 sekund narazen. Zdaj je bil čas, da pokažem, česa sem sposoben…

 

Razočaranje nad plavalnim delom, razmeroma zmerne jutranje temperature in pričakovanje popoldanske vročine so botrovali k temu, da sem na začetku kolesa nekoliko pritisnil na pedala in prvih 30 kilometrov odpeljal s povprečno hitrostjo preko 40 km/h. Po nekaj kilometrih sem tako prehitel tudi Urbana, ki pa nikoli ni zaostajal več kot nekaj minut za mano. Kot veleva fair play, sva si na vsakem obratu lepo pomahala, prepričan sem, da z vzajemno mislijo drug na drugega in željo po uspešnem nadaljevanju tekme!

 

Nekje po treh urah tekme pogledam na skupni čas in si rečem ”Pa saj ni tako hudo, samo še sedem ur, pa smo,” se nasmehnem in nadaljujem, utrjen v prepričanju, da bo danes najbrž marsikdo trpel veliko bolj kot midva z Urbanom.

 

Prvi krog kolesa sem odpeljal zelo lepo, razmeroma sproščeno in korektno, saj smo se vsi zelo športno držali predpisane razdalje in kake vožnje v zavetrju (po domače: šlepanja) ni bilo videti. Ob prihodu nazaj v Frankfurt pozdrav Tanji in Andreji in hop v drugi krog, čas, moč in hitrost še vedno bolj ali manj po planu. V drugem krogu se je nekoliko okrepil veter, ki mu na čudovitih žitnih poljih severno od Frankfurta ni bilo mogoče uiti, v kombinaciji z vročino (števec je že na kolesu izmeril maksimalno temperaturo 36 stopinj) pa je nekoliko načel moje noge in pljuča, tako da sem drugi krog odpeljal kar 8 minut počasneje od prvega.

 

S kolesom čez nemško podeželje

 

In pridemo do edine resne kritike dirke – zakaj pri vragu mora biti kolesarska trasa dolga 185 kilometrov, ko pa smo vsak krog izvedli obrat ”tja in nazaj”, ki bi ga lahko organizator brez najmanjših težav skrajšal do te mere, da bi dolžina proge znašala standardnih 180 kilometrov. Osebno imam glede tega še dodaten grenak priokus, saj me je ravno daljša kolesarska trasa ”stala” ponovnega končnega časa pod 10 ur. Ampak tako je in nima smisla točiti solz.

 

V hudi vročini na kolesarski trasi se je poleg naravnost prečudovitih prostovoljcev na okrepčevalnicah izkazalo tudi lokalno prebivalstvo, saj sem imel občutek, da je prav vsak vaščan, ki je imel kje blizu vrtno cev, le-to speljal na cesto in nam pomagal hladiti pregrete glave in telesa. Čelado dol!

 

Proti koncu kolesarskega dela trase me prehiti Urban, ki je očitno bolj pametno porazdelil moči, saj je švignil mimo mene, kot bi bili na osmem, ne na 160. kilometru! Niti poskusil nisem držati njegovega tempa, sem ga pa vseskozi videl nekoliko pred sabo, vedoč, da se najbrž spet srečava v drugem menjalnem šotoru.

 

Če kaj, sem do zdaj že naštudiral sestop s kolesa, tako da sem švignil v drugo menjavo in se pripravil na tek. Kot pravi športnik in soborec Urban pred odhodom iz šotora pristopi do mene, mi zaželi srečo in odvihra, sam pa sem si vzel še kako minuto in si nadel kompresijske nogavice (za kar sem jih še isti dan slišal od Igorja, da menjave bo treba pa še malo naštudirat Smile) ter ugotovil, da je nohtu na desnem palcu usodo zapečatilo že kolo in ne šele tek, kot sem pričakoval.

 

Mimogrede, čas kolesa je bil 5:13:43, povprečna hitrost pa 35,5 km/h. Zadovoljen, ampak nič spektakularnega.

 

Gremo na tek, ob klasični in – prisežem – ponovno iskreni misli ”samo še maraton”. Vročina je bila tu že tako neznosna, da sem si takoj ob izhodu iz šotora rekel, da bom v miru prehodil vse okrepčevalnice, saj bo hlajenje ključ do uspešnega zaključka dirke. Pozdrav Tanji in Andreji in gremo malo teka-teka =)

 

Začetek teka

 

Prva dva kilometra se malenkost zaletim, tudi na krilih publike, ki nam je celotno tekaško traso (4 krogi ob reki Majni) dajala občutek, kot da smo vodilni na berlinskem maratonu! Nato pa nekoliko umirim tempo in se naslednjih 28 kilometrov držim Švicarke Imogen Simmonds, drugouvrščene ženske. V pojasnilo – po tretjem krogu teka sem šel jaz v četrti krog, ona pa v cilj. Vsak krog sva si z Urbanom prijateljsko pomahala, saj sva na moje veliko presenečenje tudi tekla podobno hitro in se srečevala na istem delu trase.

 

Vse okrepčevalnice sem izpeljal po enakem postopku, ki je bil približno tak: dva kozarca vode po glavi, dva kozarca Coca cole, mogoče kozarec Red Bulla, tek nekaj metrov, dve mokri spužvi pod dres na rame, mogoče še ena za vrat, po kozarec ledu v dres proti dimljam na vsaki strani, mogoče malo ledu pod kapo in gas dalje! Vem, zveni izjemno zamudno, zlasti ko to narediš 20-krat, ampak nisem si drznil bit pameten in se prenehati hladiti. Kdor želi, si lahko na YouTube pogleda šokantne prizore nesojene zmagovalke Sarah True, ki jo je vročina tako zdelala, da je manj kot kilometer pred ciljem kot takrat vodila popolnoma omagala in so jo morali odnesti s proge. Žal je tudi to del našega športa.

 

Posebna radost vsakega kroga je bila srečati najini ljubi navijačici, ki sta pridno prečkali reko in naju počakali vsakega pol kroga in ne samo enkrat na krog, kot sem pričakoval. Punci, zlati sta!!!

 

Boj z vročino na teku

 

O samem teku ne znam povedati kaj dosti, razen tega, da sem po prvem krogu (torej po dobrih 10 kilometrih teka) Tanji rekel, da ”sej to bo pa kar šlo”. Že na začetku teka sem padel v nek trans, kjer sem se osredotočil izključno na tehniko teka in držo telesa ter si v glavi razbil tek na etape od okrepčevalnice do okrepčevalnice. Že po dobrem tednu po tekmi (ko pišem te vrtice) se samo še bežno spominjam, da je bilo peklensko vroče, sicer pa mi je najbolj v spominu ostalo to, da sem vklopil tempomat in bolj kot ne cel maraton pretekel v konstantnem tempu in brez vidnejšega razpadanja telesne forme. Do te mere, da mi je sredi četrtega kroga eden od gledalcev izrekel posebno pohvalo (sicer neverbalno, le z uperjenim kazalcem proti meni in nato dvignjenim palcem, z izrazom posebnega odobravanja), da to pa je lep tek B)

 

In kot bi mignil je minilo tudi 42 kilometrov teka, kar je pomenilo, da je bilo treba zapeti dres ter zaviti s proge proti cilju. Sam ne vidim nekega smisla dirjanja po ciljni preprogi, zato sem si vzel čas in na krilih fantastične publike v miru, prepoln sreče in zadovoljstva, pritekel čez preprogo. In se z vso iskrenostjo, kot to rad stori mojster Kienle, priklonil frankfurtski publiki in vsem navijačem, ki so tisti dan iz vsakega od nas naredili zvezdnika.

 

Čas teka: 3:31:10, tempo 5:01/km, kar si v danih vremenskih razmerah štejem za največji uspeh na dirki! Skupni čas pa 10:03:44, sicer ne osebni rekord, ampak vseeno čas, s katerim moram bit zadovoljen.

 

V cilju klasika – prostovoljka, ki mi je dala medaljo okrog vratu, me je prijazno pospremila proti prostoru za tekmovalce, na poti tja pa me je že čakala moja draga Tanja, mogoče še bolj vesela mojega prihoda v cilj kot sem bil sam. Malo naprej sem že srečal Urbana, ki je prispel v cilj nekaj minut pred mano, nakar sva si iskreno čestitala in se objela, vedoč, da nama je uspel dosežek, o katerem bova lahko govorila še leta. Namreč, pa naj zveni še tako samopašno, preteči maraton pri 38 stopinjah (ob prihodu v cilj je kazalo 39 stopinj) na Ironmanu ter ob plavanju brez neoprena in 5 km daljši kolesarski trasi zabeležiti čas malenkost čez 10 ur, je dosežek, na katerega morava biti kljub malenkost grenkemu priokusu (ob standardni dolžini trase bi namreč oba šla pod 10 ur) še kako ponosna!

 

Zadnji koraki proti cilju

 

Olajšanje ob prihodu v cilj

 

Nadaljevanje dneva je znano – zahvala Tanji za vso podporo, hidracija, (predvsem brezalkoholno) pivo, bratwurst in ostala hrana, ki smo jo uspeli nekako na silo stlačiti vase, ter navijanje za last finisherje, ki jim je uspelo dokončati dirko znotraj časovne zapore 15 ur.

 

Smisel vsega tega mučenja

 

Pod črto

 

Najprej športni zaključki:

  • ne glede na to, da končni čas ne odraža dejstva, da sem bil na dan dirke v življenjski formi, mislim, da mi je uspel dosežek, ki se ga bom spominjal in na katerega bom ponosen še dolgo. Ker v tako brutalnih razmerah z razmeroma dobrim časom končati celoten Ironman ni mala malica!

  • k temu, da sem bil na štartu dirke veliko bolje pripravljen kot v Celovcu, so prispevali trije faktorji:

    • priprave sem začel v precej slabši formi kot predlani, kar se sliši nenavadno, ampak menim, da mi je ravno to omogočilo bolj strm vzpon forme, ki se je izboljševala praktično do same dirke;

    • veliko več kot prvič sem delal vaje za moč in raztezne vaje (na fitnesu sem bil nazadnje 5 dni pred tekmo), kar je gotovo prispevalo k boljši regeneraciji in fizični kondiciji;

    • letos sem v program vadbe dodal še pilates, ki je poskrbel za tiste “skrite” mišice, ki so zelo pomembne za stabilizacijo in moč trupa (trebušne, hrbtne in mišice medeničnega dna). Ravno pilates je po mojem mnenju v največji meri pripomogel k temu, da sem se še zadnji kilometer teka držal praktično enako stabilno in pokončno kot na začetku in da maraton ni pustil tako rekoč nikakršnih posledic na telesu;

  • zaradi zgoraj navedenih sprememb sem bil v dneh po tekmi opazno manj ”uničen” kot po Celovcu, celo do te mere, da si že očitam, da se nisem dovolj gnal, ker Ironman pa že mora bolj boleti =)

  • pulz na teku kljub pričakovanjem, da bo zaradi vročine višji, ni šel nikamor in bi po samem pulzu sodeč mislil, da sem imel iztek. Očitno telo dobro ve, kdaj mora preiti v samoohranitveni način.

  • končal sem kot 19. v kategoriji, 93. moški in 97. skupno. In si dovolil sanjati, kaj če…, saj mi je do uvrstitve na svetovno prvenstvo na Havajih zmanjkalo ne tako malih, pa tudi ne tako nedosegljivih 13 minut oz. 6 mest v kategoriji.

  • od 1. decembra, ko sem uradno začel s pripravami, nisem niti enkrat naredil pregleda opravljenih ur in razdalj treningov, vse dokler nisem napisal tega poročila. Za ljubitelje statistike navajam še podatke o količinah treningov:

 

 

Čas

Km

Plavanje

58 h 9 min

205,5

Kolo

172 h 56 min

4.590*

Tek

114 h 7 min

1.393

Fitnes

74 h 52 min

/

Skupaj

420 h 4 min

6.188,5

 

*zaradi slabega vremena je bilo veliko ur opravljenih na trenažerju, zato kilometrina ni pravi odraz dejanskih treningov

 

Zaključki, ki so zares pomembni, nimajo veze s kilometri, sekundami in watti, so pa edini, ki res štejejo:

  • najprej zahvala Igorju za ponovno mentorstvo in vodenje skozi relativno napornih 7 mesecev. Hvala, ker me nisi poslušal, ko sem ti decembra težil, da mi spremeni pulz cone, ker da si ziher nekaj narobe nastavil Hvala za vse tvoje nasvete, ki so privedli do tega, da sem ponovno relativno rutinirano opravil z najtežjo fizično preizkušnjo, ki sem si jo kadarkoli predstavljal. In hvala, ker nas vedno znova pripravljene pripelješ do štartne črte in pokličeš takoj, ko prečkamo ciljno črto!

  • družina, prijatelji, sodelavci – hvala, ker ste trpeli vse čustvene izpade in poslušali neskončne debate in pametovanja o triatlonu in triatloncih. Hvala, ker ste vedno znova izkazovali interes nad mojim početjem in neredko izrazili občudovanje nad mojim podvigom. In hvala, ker ste mi stali ob strani v trenutkih, ko sem potreboval vašo podporo, razumevanje, spodbudo ali pa samo sproščen klepet, ki je odpihnil vse tegobe tistega dne;

  • in še oseba, ki vsem tem podvigom sploh daje smisel – Tanja, najprej hvala, ker že 22 let trpiš vse moje norosti, ker me sprejemaš takšnega, kot sem, v dobrem in slabem, in ker mi vedno stojiš ob strani! Hvala ti, ker imam ob tebi občutek, da me boš spremljala vedno in povsod, in če najdem najtežjo dirko na koncu sveta, me boš prijela za roko in mi ponovno zatrdila, da jaz to zmorem. Hvala ti, ker si moj nutricionist, moj joga inštruktor, moj športni direktor, moj motivator, moj klic v sili, moja največja navijačica in moja najboljša prijateljica! In ne nazadnje – hvala ti, ker se ob tebi počutim, kot da ni ovire, ki je skupaj ne bi mogla premagati in da karkoli se zgodi, bova konec dneva še vedno imela drug drugega. Rad te imam! <3

 

Se vidimo ponovno naslednje leto!

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: