Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Ironman Celovec 2016, Matjaž Mandelj natisni
 25 bralcem je to všeč. 

Na Ironman Celovec sem se prijavil na prigovarjanje Andreja in šele potem, ko sem prvič videl, kakšno vzdušje spremlja ta dogodek. Po prijavi sem se lotil priprav. Nekaj mesecev še malo manj resno, z novim letom pa zelo resno.

Tako sem v leto 2016 do Ironmana oddelal 100 ur ali 1100 km teka , 110 ur na kolesu, kar je zneslo 2900 km, ter 120 preplavanih km v 60 urah. To pomeni skupaj 174 treningov v 270 urah ter 160.000 porabljenih kalorij. Za bolj plastično predstavo to znese 700 kosov čokoladne torte ali 450 litrov piva. Ali drugače: v povprečju 1 trening na dan v trajanju 1,5 ure s porabljenimi 900 kalorijami. Za kar bi si zaslužil 4 kose torte ali 5 velikih vrčkov piva na dan. Pa izberi.

Pozdrav navijačem

In je prišel tisti dan 26.6.2016 – moj prvi pravi Ironman. Prebujanje zjutraj ob 4h. Ob pogledu na pripravljeno pijačo in prigrizke dobim velik odpor. Poleg močnega glavobola čutim tudi slabost. Le kaj sem naredil narobe? Je problem v včerajšnji prehrani? Maslo? Poskušam se prepričati, da nekaj moram zaužiti, saj brez kalorij ne bom zmogel celotni program Ironmana. Ko se s težavo prepričam, da bom nekaj le spravil vase, me požene pokonci in v tek v kopalnico na bruhanje. Potem se uležem in premišljujem o možnostih – štart ali ne? Če mi med tekmo ne bo uspelo spraviti vase dovolj kalorij, nima smisla, da startam. Odločim se, da grem najprej v menjalno cono in pripravim menjalne vrečke. Seveda sem pripravil precej več gelov in tablic, kot je bilo sprva načrtovano. In celo po eno kajzerico v vsako vrečko. Ker nisem vedel, v kakšnem stanju bom prišel do menjalca in katero hrano mi bo uspelo spraviti vase, sem pripravil več kombinacija za različno počutje. Po izhodu iz menjalca se odpravim proti štartu plavanja. Še vedno s slabostjo in glavobolom. Naslednji korak – oblačenje neoprena – mine brez problemov. Slabost se umirja. Še vedno ne morem spraviti vase niti kapljice. Se bom pač vrgel v vodo in bom potem videl, kako mi bo šlo. Na štartu plavanja vlada strašna gneča. Koma najdem pravo vrsto in poiščem cono za moj ocenjen čas plavanja. Sicer se ne ubadam kaj preveč s časom, bolj s tem, da mi uspe priti do konca plavanja. Tik pred štartom še stečem na izpraznenje mehurja. Očitno sem se prejšnje dni dovolj hidriral. Pri teku nazaj v vrsto se mi neznana sotekmovalka ponudi za pomoč pri zapenjanju neoprena. Še ena pozitivna stvar. Vrsta za plavalni del se počasi premika. Pri zadnjem zavoju pred vstopom v vodo zagledam Igorja in 3K ekipo. To mi da dodatni pogum, da mi mogoče le uspe. In kmalu za tem stečem v vodo. V redu, nisem bruhal, celo dobro dene. Nadaljujem s plavanjem od boje do boje in preverjam počutje – slabosti skoraj ni več, glavobol je še, ampak pojenjuje. Plavam v ritmu in brez problemov do vhoda v kanal. Potem se začne – prerivanje, mahanje po drugih, sprejemanje udarcev,… skratka mlatilnica, ki se vleče kar dolgih 500 metrov. In končno, zavoj v desno, laguna in izhod iz vode. Potem še tek do menjalca. Večina hodi. V menjalcu zaužijem pripravljen bidon pijače in med preoblačenjem še prežvečim kajzerico. Za vsak slučaj, da mi želodec ne vrne nazaj višek sladkorja. Ko tečem s kolesom proti izhodu menjave, slišim Igorja »Dajmo Matjaž« in Obija »Pa kje se obiraš?!« Zelo spodbudno Smile.

3K četica me čaka, strumno in veselo...

Na kolesu se stvari v glavnem postavijo na svoje mesto. Slabosti skoraj ni, ampak vseeno pazim na prehrano. Previdno vnašam kalorije s tablicami in različnimi tekočinami v majhnih dozah in sproti preverjam odziv želodca. Na srečo brez problemov. Kot tudi sama vožnja. Preverjam v glavnem samo srčni utrip in na začetku ne pretiravam. Vozim večinoma v ospredju in drugi mi sledijo, če mi lahko. To je pač »davek« starta plavanja v počasnejši skupini. Večina kolesarjev je potem počasnejša in ni veliko možnosti za »sodelovanje«, sem bolj v podporo drugim. Ostale prehitevam v klanec, kar je po pričakovanju, in tudi po ravnini, kar me preseneča. Zelo redki so, ki me prehitijo. Na koncu prvega kroga, mi je postalo tako všeč, da sem se zapeljal še v drugi krog Smile . Po začetnih 40km drugega kroga se ulije dež, ki nas spremlja kake pol ure. Malo moram zmanjšati tempo zaradi spolzke ceste. Na srečo me ni zeblo. Po dežju se kmalu spet ogreje in cesta postane spet bolj oprijemljiva. Na koncu drugega kroga, še posebej v zadnji klanec, se pozna utrujenost v nogah. Ampak na koncu sem bil zadovoljen s povprečjem kolesarjenja več kot 30km/h.

S kolesom v klanec, z Jurijem ob jezeru

V menjavi za tek se spet previdno okrepčam. Seveda mi to vzame veliko časa, za izkušene triatlonce odločno preveč. In že tečem. Še zadnji del Ironmana. In nima zaman slovesa, da je najtežji del. Prvi del mi kar gre. Čeprav grem s tempom, ki mi je precej počasen v primerjavi s treningi, sledim navodilom Igorja. Ne smem začeti prehitro, tudi če se počutim dobro. Izkaže se, da je bilo še to kar hitro, ker mi je proti koncu maratona tempo padel za 20 sekund. To je posledica vseh teh ur plavanja, kolesarjenja in teka. Enostavno na koncu zmanjkuje moči in bolečine se povečujejo. Ampak, uspelo mi je preteči do konca brez hoje, kar mi veliko pomeni. Na sredi teka naenkrat zagledam ob sebi Jurija. Skupaj tečeva nekaj kilometrov in se malo pomeniva, kako nama gre. Potem me pošlje naprej z besedami, da bo šel naprej z manjšim tempom. V drugi polovici teka Andrej Bakija večkrat teče nekaj časa z menoj in me obvešča o dogodkih. To mi da še dodatnega elana za tek. Za kratek čas mi uspe še malo povečati tempo. Potem pa pride spet realnost – telo je utrujeno in ne zmore daljšega teka v hitrejšem tempu. Najlepši del pride v zadnjih metrih, ko pozabiš na vsa napore in bolečine in z veseljem pritečeš v cilj.

Pa sem končal Ironman!

Za moj prvi Ironman sem porabil skupno 11:49:11 ( plavanje 1:25, kolo 5:53 in tek 4:09 ).

Proti cilju

Hvala vsem, ki ste me spodbujali na treningih ter na sami tekmi. Zahvala Igorju, ker me s pravo dozo treningov pripravil, da sem končal Ironmam brez problemov in muk. Še posebej mi je v veselje, da sem praktično vse planirane treninge oddelal, in to brez poškodb in večjih problemov. Zahvala tudi maserki Ditki. Brez nje verjetno moje telo ne bi zdržalo vseh teh naporov. Tudi njeni nasveti so mi zelo koristili.

Seveda pa brez Andreja vsega tega ne bi bilo. On me je spravil v svet triatlona, me tudi vzpodbujal in me prepričeval, da to zmorem. Hvala, da si me »potunkal«!

Vajenec in mentor

Nenazadnje pa zahvala Aniti, ki me je podpirala in mi stala ob strani, tudi ko ni verjela, da je neka taka preizkušnja sploh izvedljiva.

Hvala vsem!

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: