Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Moj prvi ironman, Darjan Martinčič (1.7.2018 Roth)
 20 bralcem je to všeč. 

Ironman ni eden, ironmana sta dva. Prvi se začne, ko se nadobudni triatlonec odloči, da zanj sprinti, olimpiki in sem in tja kakšna polovička niso zadosti in da je čas da se preizkusi na najdaljši razdalji. Na tisti, ki te naredi jeklenega ali pa te prežveči in izpljune. Že več let sem imel cilj se podati na avanturo imenovano ironman a sem odlašal in prelagal.

No lani sem se dokončno odločil, da 2018 pa je leto ko za cincanje ni več izgovorov, samo še tekmo je bilo potrebno izbrati. Na tekmi v Celovcu nama je z Urbanom padla ideja, da poizkusimo priti v Meko evropskega triatlona na ironman razdalji – Roth. Kak teden kasneje so se hitri prsti izkazali in usoda mojega prostega časa za naslednjih 300 in več dni je bila zapečatena.

Na podlagi preteklih izkušenj iz tekem polovičnih ironmanov sem si zastavil cilje in v decembru tudi uradno začel s pripravami. Do srede marca sem brez težav sledil programu treninga. S podaljševanjem kolesarskih treningov so se začele težave s pomanjkanjem časa, tudi zdravje se je poslabšalo in izpuščati sem začel treninge. Sledilo je komprenziranje in prilagajanje urnika. Na višku pripravljalnega obdobja te nenehno spremlja mračen občutek, da ti nenehno zmanjkuje časa, da je tekma tik pred vrati in bi jo najrajši prestavil za kakšen mesec, hkrati pa praktično nimaš več časa za socialno omrežje in družino. Tak pogled se kakšne tri tedne pred tekmo spremeni in komaj sem čakal tekmo, že zato da bo ironman pred ironmanom mimo.

Na dan odhoda sem se kljub temu čutil dobro pripravljenega in presenetljivo mirnega. Zgodnji prihod v Roth smo izkoristili za ogled kolesarske trase iz avta. Večer je minil v pripravi kolesa in vreč za menjalne cone. V soboto je, medtem ko sva z Urbanom urejala kolesa v prvi menjalni coni, Nenad šel s kolesom na izvidnico na progo. Po brifingu pri večerji, je sledil še zadnji pregled opreme, hrane in pijače. Za sprostitev je bil še kratek ogled nogometne tekme, ko se mi je prvič v življenju zgodilo, da sem izločilno tekmo na svetovnem prvenstvu (Urugvaj-Portugalska) zapustil sredi drugega polčasa zato ker sem šel spat.

Dan tekme. Budilka zvoni ob 3:30. Sledi zajtrk prvakov, priprava pijače, še nase navlečem dres in lahko gremo. Na start pridemo dovolj zgodaj, saj nam po pregledu kolesa, pnevmatik, postavitve pijače in hrane, ter obveznem romanju na WC, ostane še precej časa, ki ga je bilo potrebno zapolniti s kakšno šalo za sprostitev. Končno pride čas za preobleko v neoprene. Še foto za FB in z Urbanom se odpraviva proti startu. On se odloči iti še na zadnji WC, kar je pomenilo da sem ga izgubil v gneči, ravno ko so startali profiji. Rečem si, da saj bo že našel na start, in se začnem ogrevati. Ko sedaj gledam nazaj, me je med čakanjem na start moje grupe, prevevala presenetljiva mirnost.

S pokom iz možnarja se je tekma začela tudi zame. Kot sva se predhodno z Urbanom pogovarjala, sem plaval prvo dolžino kanala proti sredini le tega, medtem ko sem nazaj plaval ob skrajnem desnem robu tik ob bregu. Po začetnem „vodnem pretepanju“ opazim v vodi bojo, ki označuje 200m. Ko sem bil že precej mimo boje zaslišim pok, ki je napovedal start skupine 5 minut za mano. Glede na preplavano razdaljo določim, da imam pravilen ritem. Ko se začnemo približevat prvem obratu opazim, da mi vodilna skupina beži in odločim se da jih moram dohiteti še pred obratom s ciljem da plavam nazaj v skupini. Skupino sem do obrata tudi ujel, ampak na plavanju nazaj opazim, da večina plava po sredini kanala, ob breg pa le tisti ki so precej počasnejši. Ker me je začela boleti leva rama, sem zmanjšal frekvenco zavesljajev in začel plavati bolj na noge. Glede na to, kako hitro sem se premikal ob bregu sem presodil, da ne plavam ravno počasi. Po okoli 3000 preplavanih metrih že začutim prve bolečine v nogah, a se odločim, da stisnem še do konca plavanja in rešujem morebitne bolečine na kolesu.

Skozi prvo tranzicijo sem šel precej hitro, sploh, ker so prostovoljci, pospravljali plavalno opremo tekmovalcev v vrečke. Skočim na kolo, preventivno stisnem vase prvi gel in poženem. Trasa praktično nima kilometra ki bi bil resnično raven. Ali se nekoliko dviga, ali spušča. Prvih 40 kilometrov smo imeli veter v prsi in iskal sem skupino, s katero bi lahko vsaj približno vozil konstanten tempo. Ko že mislim da smo se našli, dobim pri obračanju čuden občutek, pogledam med noge in opazim, da mi je sedež zdrsnil navzdol. Presnet amater, a sem mogu šarit z imbusom po zicu en dan pred dirko! Nič, ni druge, odločim se, da zdržim še kak kilometer do vznožja najdaljšega in najbolj strmega klanca - Kalvarienberga, z upanjem, da skupino, ki mi bo zbežala še na klancu ulovim nazaj. Ustavim, popravim sedež in se zaženem v klanec. Nekje pod vrhom že ulovim nekatere od članov prejšnje skupine, ki pa so očitno začeli popuščati. Spet začnem iskanje prave skupine. Še dobro da je bilo naslednjih 20 kilometrov v glavnem z vetrom v hrbet, da vsaj občutka nisem imel da pretiravam. In pripeljem pod znameniti Solar. In ko s kolesom dobesedno „režem“ navijače, si ne morem pomagat, da se mi na obraz ne bi prikradel nasmeh. Le ta hitro izgine, ko kmalu po Solarju dobim kazen za „šlepanje“, ki je sedaj poleg 5 minut čakanja zasoljena še z dodatnim kazenskim kilometrom na maratonskem teku. Kilometre do „penalty box-a“ vozim razkurjen nase, na sodnika in če se s 5 minutami hitro sprijaznim, me začenja tisti ekstra kilometer že pošteno skrbeti. Po „počitku“ začnem drugi krog in takoj občutim, da sem svežino v nogah pustil že nekaj kilometrov nazaj. V glavi si govorim; „Od tu naprej se dirka šele začenja, zato gas“. A mi vsakič ko mal bolj pritisnem noge povejo, da to ni najboljša ideja. Powermeter mi začne skakat iz 0 na 200 spet na 0 nato 320, tako, da se nanj neham ozirat in vozim po občutku. Vožnja počasi postaja tisto, kar sem od nje pričakoval in se bal – trpljenje. Boli me zadnja plat, bolečine v vratu so vse hujše, zaradi bolečih ramen potrebujem precej manj razlogov zakaj vztrajati v aero pozi, za češnjico, pa tik pred drugim vzponom na Solar v levih mečih začutim krče. Hitro spijem nekaj požirkov elektrolitov in se še v drugo nekako prebijem čez Solar, ki je do tedaj precej izgubil na vzdušju. Do cilja kolesarskega dela je bilo od Solarja še okoli 20 kilometov, ki so minili v spopadanju z bolečinami na vseh koncih in krajih, ko sem poskušal še zadnjič pritisniti, konec koncev imam kolo za najmočnejšo disciplino. Zadnjih 5 kilometrov pa sem vseeno spustil ritem v zavedanju da me čaka še pošast v obliki maratona.

Druga tranzicija mine bliskovito, saj so prostovoljci takoj ob vstopu prevzeli kolo in ga sami pospravili. Medtem ko mi je druga prostovoljka iz vreče razprostrla superge, navila nogavice, tako da mi je bilo potrebno samo skočiti vanje in hitro na tek. Maraton mi je že zadnje tri tedne pred tekmo jemal spanec s tem ko sem premleval taktiko kako se ga lotiti. V glavi sem imel nemalo različnih scenarijev tempa, prehrane, pijače, uporabe WC-ja itd. a noben ni vključeval variante, ko se ti na 1. kilometru ponovno vrnejo krči, ki sem jih imel predhodno na kolesu. V tistem trenutku ko me je špiknilo v leva meča sem vedel, da bo danes dolg dan. Za borbo s krči sem sicer vzel na tek nekaj kapsul soli, ki sem jih mislil vzeti med tekom kot preventivo. V tistem trenutku so se pač prelevile v kurativo. Tako poskušam na prvi okrepčevalnici popiti prvo od kapsul a se mi požirek vode zaleti v grlu in vse skupaj izkašljam. Ker sem že mimo vodne postaje prekolnem vse živo, sploh ker sem moral takoj zatem zaviti v tisti presneti kazenski kilometer.

Med odganjanjem zlih misli se odločim, da bom poskušal naslednjo kapsulo pogoltniti kar »na suho«. V ustih sem nabral slino in v nekaj poskusih vendarle spravil navzdol tisto sol. Na izhodu iz kazenskega kroga naletim na tekača, za katerega presodim, da ima primeren tempo kateremu bi lahko sledil. Po kakšnem kilometru ugotovim, da je tempo 4:30/km s krči nekoliko prehitro hkrati pa nisem hotel pretirano upočasnit, saj mi je odzvanjala v glavi misel, da bo upočasnitev prišla sama od sebe, če ne prej pa po 25. kilometru. Ker špikanje po mečih do 6. kilometra ni prenehalo, takrat vzamem še eno slano kapsulo. Tik pred obratom na 8. kilometru postajajo krči že neznosni, takrat jih prvič začutim tudi v desni nogi. In ko sem tik pred tem da se ustavim, krčenje preneha. Končno lahko nemoteno tečem v prej zastavljenem tempu, ki pa ga uspem držati le do 15. kilometra, ko mi tempo strmoglavi. Noge postanejo betonske in občutek imam kot da nimam niti kalorije energije več v sebi. Zavem se, da se bom moral slej ko prej ustaviti in raje kot da se silim in po možnosti naredim še kakšno neumnost se odločim, da je od takrat moj glavni in edini cilj priti do konca. V tistem trenutku sem tek iz pehanja za predvidenimi časi spremenil v etapno dirko, na kateri se najprej ustavim na okrepčevalnici, se »nafilam« z energijskimi zadevami, medtem ko čakam da prime se sprehodim nekaj sto metrov, ter nato odtečem vsaj 5 kilometrov, preden se spet ustavim. Na vmesnih postajah se okrepčam, a ne zmanjšujem tempa. Na ta način, sicer z vedno pogostejšimi postanki, sem se prebil do 35. kilometra, ko se je do tedaj sorazmerno ravninska trasa spremenila v precej razgibano.

 

To mi je dokončno uničilo noge in sem začel hoditi že na vsakih nekaj sto metrov. Le v zadnjih treh kilometrih sem si dejal, da želim da se vse skupaj čim prej konča in je ni več bolečine zaradi katere bi se ustavil. Še manjši pospešek po rdeči preprogi in to je to! Nisem pa po prihodu v cilj občutil nič posebnega, ne veselja, ne žalosti niti razočaranja ali evforije, samo zadovoljstvo, da je vsega končno konec. V bistvu sem se najbolj razveselil hladnega hmeljevega zvarka s katerim me je Urban pričakal v cilju. To so pa izkušnje, fant že ve kaj triatlonec krvavo potrebuje po taki tekmi.

Ko strnem vtise lahko rečem, da sem resnično užival na plavalnem delu. Na kolesu sem prvi krog izpeljal sorazmerno lahkotno, v drugem delu pa se je že po pričakovanju začela kazati utrujenost. Na teku pa so po mojem prišle na plan vse napake v prehranjevanju in vnosu energije, ki sem jih naredil na kolesu. Moram pa reči da me je tekma v celoti pustila nekoliko hladnega. Verjetno zaradi visokih pričakovanj, ki smo jih imeli pred tekmo. Vzdušje ob progah, tako na teku, kot kolesu je res za doživet, prostovoljci so fantastični, trasa sicer ni najlažja, je pa lepa. Na vse skupaj mečejo senco detajli, kot je kar nekaj motoristov in avtov, ki so se znašli med kolesarji, tudi izven koridorjev, pa zame neposrečena umestitev klancev na zaključek maratona. Tekma je vse prej kot slaba, jo pa take malenkosti spustijo iz triatlonskih nebes.

Če pogledam rezultat, sem lahko z doseženim kar zadovoljen. Brez sprehajanja na teku, bi bilo sicer precej bolje, vendar tako se je v danem trenutku pač izteklo. Ko v ozir vzamem še kilometrine, ko sem do tekme naredil nekaj čez 1000 km teka, okoli 3000 km kolesa in približno 170 km plavanja, postane vse skupaj bolj razumljivo. Take količine niso niti približno blizu minimumu mojih postavljenih ciljev, a zaradi najrazličnejših razlogov se več ni dalo naredit. Me pa navdaja z upanjem dejstvo, da je bila moja prva tekma na 21 km eno samo trpljenje, moj prvi maraton katastrofa in na moji prvi ironman polovički sem tudi hodil na teku. Razen pri maratonu (v Roth-u je bil moj 2.) sem v vseh primerih potreboval 3-4 tekme, da sem jih optimalno oddelal. Moje telo očitno potrebuje ponovitve, tako da bo treba zadevo še ponovit.

Moj prvi ironman v številkah:

plavanje

3,8 km

1:03:18

kolo

180 km

5:13:36

tek

42,1

4:07:45

skupaj

 

10:28:49

 
Komentarji (1)
Hitri borec
1 19. JULY 2018 ob 18:51
Jože
Čestitam. Po prebranem si mi ježi koža in sprašujem se od kje si jemal moč, da si premagal krče.

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: