Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
3K Ironmani: Andrej Premk
 47 bralcem je to všeč. 



Ime in Priimek: 
Andrej Premk

Letnica rojstva: 1976

 

Končani Ironmani: 1 (Ironman Sweden 2012)

Leto kraj skupni čas čas plavanja čas kolesa čas teka uvrstitev g/kat
2012
Kalmar 10:55:52
1:10:50
5:13:24
4:22:01
1576/131

Ali v prihodnosti načrtuješ še kakšno udeležbo na Ironmanu?
Da, o tem ni dvoma!

Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu in kaj te je vzpodbudilo za nastop na Ironmanu? Eno malo sem za začetek tekal kar sam ... pa vendar nič tekmovalno, je pa res, da Rožnik poznam kot svoj lastni žep in sem ga sposoben prekrižarit tudi v trdi temi. Za tek na daljših progah pa me je navdušil prijatelj Kristi, potem pa sem preko Helene že našel 3K Šport, takrat še Trisport. Kmalu me je kombinacija treh športov potegnila in bil sem ujet. Kolesaril sem vedno rad, začel pa sem še s plavanjem. Ko pa so klubski kolegi enkrat v meni posejali malček tekmovalne žilice, sem preskočil še na cestno kolo.

Zabava na štadionu v Mariboru - krog za nasmeh z Matejem in Tino

Zabava na štadionu v Mariboru - krog za nasmeh z Matejem in Tino

Preden sem se pridružil klubu, sem imel za stalnico le redno letno udeležbo na Maratonu Franja. Pred prvim Ironmanom sem leta 2008 nastopil na dveh olimpikih Faaker See in Bled, pol leta kasneje na Ironmanu 70.3 v St.Poeltnu, mesec pred njim pa na prvem maratonu na Dunaju. Potem pa leto in pol nič, ko sem šele jeseni 2010 nastopil na prvem slovenskem Lovemanu z bistveno manj treninga in boljšim rezultatom. Medtem pa so se vrstile udeležbe na prenekatem polmaratonu po Sloveniji. Za nastop na Ironmanu sem se odločil po občutku in zaradi dobre forme, ki sem jo zgradil skozi zimo in pomlad, do nastopa pa sem dodal še nekaj dolgih treningov. Nikoli pa ne bom pozabil trenutka, ko sem ugotovil, da je vse v glavi.

Jaz in moji sotekačici Suzana in Klavdija - z njima grem kamorkoli, tudi na še ene trojke tko kot letos 2012

Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu? Ko si enkrat Želja po nastopu na Ironmanu je bila vedno v meni, vendar imam težavo z dolgotrajno metodiko in zelo oddaljenim športnim ciljem. Športam dovolj, da grem vedno lahko opravit s polovičko. To zimo pa sem bil kot prerojen, škoda bi bilo polovico leta trenirat na polno, brez začrtanega cilja in s takim veseljem, da sem presenečal tudi samega sebe.. pa te forme potem ne prenesti na asfalt. Nikoli si ne bi oprostil tega in po drugi strani te priložnosti tudi nisem izpustil iz rok.

Koliko ur tedensko nameniš ali si namenil za trening pri pripravi na Ironmana:

10-15 in zadnjih nekaj tednov do 20

Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo v triatlonskem klubu pri doseganju tvojih Ironman ciljev?

Motiv in želja sta bila prisotna od nekdaj, pri realizaciji je pa vedno zatajilo, saj je bil globoko v meni tisti škrat, ki pravi.. brez muje se še čevelj ne obuje in tudi tokrat se ni, pri meni večkrat zmanjka tiste muje zatrening pred tekmo, najreje za tek. Za nastop se je bilo potrebno pripravljat metodično, pa vendar sem z Ironmanom uspel šele, ko sem se prepustil veselju do vseh treh športov in pozabil na metodiko.

Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko:

odločnosti in vztrajnosti, 1 2 3 4 5
6 7
poguma, 1 2 3 4 5 6 7
denarja, 1 2 3 4 5 6 7
časa, 1 2 3 4 5 6 7
fizične moči in vzdržljivosti, 1 2 3 4 5 6 7
razumevanja in podpore med bližnjimi, 1 2 3 4 5 6 7
sposobnost usklajevanja svojih obveznosti 1 2 3 4 5 6 7
veselja do triatlona 1 2 3 4 5 6
7

Pogosto pa so Ironmani tudi malo:

egoistični 1 2 3
4 5 6 7
zakompleksani 1
2 3 4 5 6 7
mazohistični 1 2 3
4 5 6 7
častihlepni 1 2 3 4 5 6
7
(pre)agresivni 1 2 3 4 5 6 7
čudaški 1 2 3 4
5 6 7

Najlepše pri Ironmanu je: Da je plod lastnega dela, lastne vizije, lastne energije.. na koncu si ti sam tisti, ki se odločiš. Ja, treniral bom toliko, toliko več, kot morajo drugi, da bom to zmogel, da bom ta izziv postavil predse in zmagal. Premagal zavore v sebi.

Najtežje pri Ironmanu je: Najtežje je dojemanje, kaj zmore tvoje telo, preden glavo nastaviš na končni cilj ... in odrekanje vsem drugim interesom, ki se morajo uklonit urniku treningov.

Kaj poleg triatlona še rad počneš: Hodim v hribe in naravo, uživam v družbi prijateljev, najraje od vsega pa sproščeno uživam v točno treh najljubših športih tega sveta ... kolesarjenju, plavanju in tudi teku. To je bila zame tudi pot do izvedbe tega izziva.

Najlepši kraj na tem svetu - sem pripravljen roko v ogenj dat - Koča pri Sedmerih

Dogodki iz triatlona, ki so ti najbolj ostali v spominu (pozitivno, negativno, smešno):

Pozitivno - vse je v glavi ... Negativno – vse je v glavi ... Smešno – vse je v glavi Smile

Kaj pa drugi športi, s katerimi si se ali se še ukvarjaš?

Pozimi zelo rad alpsko smučam in vedno raje tečem na smučeh, česar bom zelo rad počel vedno več.

Zakonski stan

  • Samski
  • Poročen ali v izvenzakonski skupnosti.
  • Ločen
  • Vdovec

Število otrok: /

Izobrazba:

  • OŠ.
  • SŠ.
  • Višja, visoka ali univerzitetna.
  • Specializacija, magisterij, doktorat.

Zaposlitev:

  • Državna služba.
  • Podjetje.
  • Lastno podjetje.
  • Študent.
  • Upokojenec.
  • Brezposeln.

Kaj poleg triatlona še rad počneš?

Za človeka, ki uživa v vseh treh športih, ki sestavljajo triatlon ... uživanje v zavedanju, da sem norc ... ko enkrat ugotoviš, da je polmaraton samo še en trening ... si ekstremist Smile

Novoletni skok v morje 2012 - nepozabno in mrzlo - gremo še

Misel, ki najboje ponazarja tvoja življenjska načela:

Spremlja me že leta ... življenje se ne meri s številom vdihov, pač pa s trenutki v življenju, ki ti dih jemljejo.

Na kaj si najbolj ponosen?

Kaj pa vem, bi se že kaj našlo ... vsekakor pa vedno počnem stvari v življenju, ki me veselijo in izpolnjujejo.

Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal?

Zakaj bi se spreminjal, če sem pa popoln ... samo tekel bi pa lahko malo hitreje Smile

Če bi bil žival, katera bi bil?

Kako, če bi bil ... saj sem, če mi ne verjamete, vprašajte mojega trenerja, kaj vse delam s kolesom Smile

Opis in vtisi s prvega IRONMANA:

Popoln dan ... če bi ga sanjal, ne bi bil tak ... pravzaprav sem ga, priznam ... ta dan sem si v mislih nasanjal, vizualiziral in v njem do kraja užival, v vsaki kaplji potu, v vsaki boleči mišici ... ko sem se zjutraj zbudil, sem že bil nastavljen na ležerno, saj sem vedel, da ne more it popolnoma nič toliko narobe, da bi mi preprečilo prihod v cilj ... vanj sem bil že cel teden pripravljen it tudi po vseh štirih ... to je bil moj dan Smile

Moja zgodba

Kdo sem Andrej Premk ... trmasta lenoba, ki uživam v športu. Pravkar sem se s svojim trudom okronal za Ironmana na prvem Švedskem Ironmanu, no ja ... in kaj drugega, ponosen nase kot največji petelin na vasi ...

Dobrodelen in nasmejan - zaradi prigod na trasi, velikih in malih - Krog za nasmeh v Kranju

Pred leti sem se s prijateljico Heleno zapletel v pogovor in prišel tečt v klub. Trener Igor je dajal vtis, da bo pojedel vsakogar, ki bo ugovarjal ... zato sem brez ugovora garal na polno. Prva klubska zadolžitev je bila ocena moje tekaške pripravljenosti. Sprejeto srednje povprečno znanje teka ... in moj prvi ''klubski'' tekaški cilj ... Kras (prešprican) ... sem pa zato užival v Beogradu in se sprostil za tekmo v Radencih. Ko sem povedal čas, se mi je zdelo, da je celo Igor rekel.. aaaaaa, na mojih 1:36 za mali maraton ... in takrat sem zase zaključil, da hitreje ne rabim it ... škoda zame. In tako so šli moji tekaški treningi ... 3x tedensko, ko ur, z vedno manj vneme ... zamujal sem pa že takrat. Zgledi so vlekli in tako je prišel prvi plavalni trening. Utopil se nisem in da.. tudi jaz sem imel nos in usta polna klora ... nič kaj prijetno, pa saj veste sami. Roke so sicer šle povsod, samo ne naravnost po vsakem ubodu v vodo Smile. Ampak, vnema me je bržala na gladini. Za začetek sem v klubu kolesaril kar z gorskim kolesom in celo ne slabo. Cestno kolo so bile moje dolgoletne želje, prave odločnosti za nakup pa vendar nisem kazal ... to sta kaj hitro v moji glavi spremenila Bobi in Iztok in zadeva je v kratkem času tudi dozorela. Pomagala je tudi prva cestna izkušnja s Pavletovim kolesom v Medulinu in seveda Nadina pohvala ... kar naenkrat sem bil ''izločevalec'', bolje rečeno pav Smile

Prvih nekaj dni sem dejansko spal z novim kolesom ob postelji, navdušen kolesar pač. Zdaj sem bil oborožen triatlonec z nekaj plavalnega, nekaj tekaškega in dolgoletnega kolesarskega znanja. Seveda sem bil spet na listi za spodbude, saj se sam sebi še nisem zdel pripravljen za izziv triatlona ... moji klubski kolegi so seveda mislili drugače. Za mano sta ostala Faaker See in Bled, jaz pa spet petelin. In zdaj ... v bistvu ne vem! In tko smo šli na moj prvi maraton. Priprave porazne, obveznost dolgotrajna, želja ogromna, napor na dirki pa ... skoraj nevzdržen. To je bila učna ura brez primere in še danes ostaja v glavi. Zaslužim nagrado, sem si rekel ... poiskal sem kontakt organizatorja v St.Poeltnu in do dveh dni pred odhodom uredil vse za nastop na dirki. Iztoku se opravičujem, da sem mu do konca razmontiral aerobar, ampak je bilo vredno, še danes imam enakega, popoln je.

Dobrodelen na Formaratonu - nagrada je bil 48.5 km

Skratka, prva polovička ... Vse ok, pozabil sem pa na pravilno prehranjevanje in po 10km teka sem obtičal na wc-ju in lahkem trimčkanju v cilj. Ampak, bil sem Ironman, vsaj na pol ... čas pa 5:38 nekaj! In nepopisno vesel, kljub nepravilnostim in težavam na trasi, sem končal dirko.

Brez dedkovih palačink mi živeti ni

S čim se hranijo Ironmani - solatka z vsem

Kaj pa zdaj ... hja, ni druge, še enkrat toliko ... sam to je pa že precej, mi je odzvanjalo v glavi. Kako naj pri svoji vestnosti do treningov in intenzivnosti spravim skup toliko treninga, brez katerega ne bo šlo. Te skrivnosti sem se zase naučil v letošnjem letu.

Že od zime naprej tečem brez bolečin - le zakaj - car brez primere

Želja pa je vseeno zorela, se je eno malo umaknila drugim ciljem in aktivnostim, se je prikradla na pot in pokazala na prvem Lovemanu. In je zorela ... zorela je v lenobi in uživanju priložnostnega kolesarjenja in občasnega teka. Zorela je do lanske jeseni, ko sem poklical prijateljico, ki je v mojem glasu prebrala vse, kar je morala vedet in rekla: ''Andrej, jutri se vidiva na tekaškem treningu''... seveda sem se nerad strinjal, ampak videla sva se na tekaškem treningu in kljub mojem nekaj sezonskem  tekaškem postu sem do Ljubljanskega matarona spravil skup 1:41 na malem maratonu. Spet ista zgodba, utrujena kolena, bolečine. Ugotovil sem, drugače bo treba, ampak kako ... tu mi je na pomoč z nasvetom in knjigo prijatelj Marko ... legenda Ljubljanskega maratona in bosega teka ... in sem bil rojen za tek. Ne vem kaj sem od knjige pričakoval, vem pa, da je spremenila moj pogled na tek. Dva meseca spreminjanja tekaških razvad in bolečin v nogah so obrodile sadove, tečem brez bolečin v kolenih. V roku 14 dni sem se prežrl skozi Karnazesa in Armstronga, pa vendar so na meni največji vtis pustili Indijanci plemena Tarahumare.

Eden od dveh krogov okoli Ljubljane na prijetno nedeljo - sam ta pravi Ironmani gredo pol še plavat

Oboroženega z novim znanjem, me je našel moj prijatelj Rok, ki je obelodanil, da je prijavljen na Ironman v Celovcu. Bi me zanimala kolesarska baza ... halo, a ženske nosijo kiklce ... ta luštne že Smile ... in sva kolesarila skozi celo zimo, občasno tudi v družbi prijatelja Bojana. Ni in ni mi zmanjkalo energije, vikendi so bili polni športa in včasih sem presenetil celo sebe ... skoraj vsak vikend aerobna polovička in še malo. Na spomlad sem svoji dieti dodal željo po teku ... pretekel dolge trojke, v Tivoliju še 48km in pol in bil ... HEPI Smile ... to sem kronal z dodatnim kolesom in klanci na Rašico. Bližal se je Rokov Celovec in mene je razganjalo od energije, Franja je padla pod mano v 3:36, za Plešetom sem zaostal le 18 minut, sem izvedel ... torej razturam, sem mislil. Zdaj sem bil tam, ko sem rabil cilj. Prav škoda bi bilo po vodi vržt toliko belega kruha Smile

Kje najti dirko zase, pripravljen sem zdaj ... in sem iskal. Olja se je našla kot pravi obliž na rano ... Švedska je frej ... Švedska je daleč! Po kratkem balinanju bi – nebi, sem bil že prijavljen.. grem na Švedsko. Po dolgem času vprašam Igorja za mnenje, presenetil je z odgovorom ... realen odgovor na nerealno vprašanje, ampak jaz se ne dam, nikoli!. Tolažil sem se samo s tem, da bo na Švedskem prijetno hladno. Dokler nisem za trening opravil 34km teka v 2:55, tudi sam nisem verjel ... od tam naprej pa mi je glava rekla da! To bom naredil, pa če padajo ušpičene prekle, pa tud če prevozim pol sveta ... pol sveta ne, pol Evrope pa ... via Švedska. Pred mano največji športni izziv do sedaj, jaz pa odpoved v službi. Po opravljenem triatlonu me čaka nova zaposlitev sprejmem sam pri sebi, tako bo. Spremembe torej, po celi črti, zavestno, na glavo, na polno ... celo leto jih je bilo za menoj, uživam! Pa še mesec in pol dopusta za neovirano dopolnitev treninga do dirke.

V Medulinu je bil začetek drila - po dvana na dan - začetek se je poznal

Poleg metodike imam problem še z vročino, bolj je vroče slabše grem ... kako naj za zmerno klimo severa Evrope natreniram v nepopisni vročini letošnjega poletja. In se mi je, 10 dni pred dirko odvalil kamen, pretekel sem dolg tek ... s pravim občutkom, brez problemov, na koncu skoraj skuhan v toplem jutru. Sesedel sem se v prtljažnik avtomobila in pomislil ... ne samo, da zmorem, jaz to bom naredil. Tekma je moja. Bil sem umirjen. V želji it hitro in ekonomično sem sposodil še hitro kolo, ga prilagodil, stestiral ... vendar ne dovolj in na tekmi eno malo plačal za svojo nepremišljenost ... želja je bila pač velika.

Na Švedskem pa ... glih en mal piha! Ta glih je mal je bil na trenutke celo skrb, ali bodo dovolil vožnjo z diskom ... lahko bi bil problem, pihalo je namreč pošteno. Problem, jaz pa sred Švedske pred svojim največjim izzivom ... hladen, ko špricer, zgovoren ko hudič, ampak ... v moji glavi je odzvanjalo samo to, ta dirka je moja.. vreme bo, vidim se v cilju, vsako jutro, ko sem vstal sem preveril vreme, vrag še kar piha po Švedskem, klima je pa božanska ... malo se že skor podvomil v svojo moč sugestije. Nekaj dni pred dirko, kratki treningi, kontrole tras ... moja sopotnica pa je imela prenekatero za povedat čez organizatorje ... že res, Švedi so bili organizirani na last minute.. trase sva preverjala na pamet in z mojo lastno navigacijo, tukaj nama tud Olivija ni mogla veliko pomagat Smile Mene pa je skrbel le izhod iz vode ... v cilj sem hotel že v četrtek, glava je bila pripravljena, hotela je le še v cilj. Sobota zjutraj ... zajtrk.. nirvana ... danes je moj dan.. nič se mi ne mudi, vstala sva zgodaj, prišla do tranzicije in na moje veliko veselje ... rampa za izhod iz vode ... Švedi so res carji, ne bo treba skakat meter visoko Smile

Pred startom se razideva, jaz avto in parkirnina, Olja še zadnje opravke v tranziciji. Pred startom samim pa jutro za bogove ... prijetno hladno ... voda popolna ... sonce obsije obzorje ... kam se je pa veter skril, saj ni res pa je ... duhovnik blagoslovi dirko z MAY THE FORCE BE WITH YOU in že sem v svoji vojni zvezd, (moj). del. Plavam, ugotavljam, da je tu manj pretepačev, vsi se ukvarjajo zgolj s sabo ... juhu, plavam optimalno.

Za tiste, ki ne verjamejo - v Medulinu na pripravah je bilo bolj hladno, kot na Švedskem Ironmanu

Zagledam rampo – 1:10, ploskam z ritjo in si čestitam, kako dobro sem ocenil plavalno progo in sebe ... laufam po rampi, ki so jo Švedi postavili do jutra ... obleka dol, vreča modra, kje pa je ... hopla in gremo dalje za iste pare.. dejmo zdej to raketo spravit v pogon, ampak v menjalnem prostoru gre samo 9 km/h v kolesarskih kopačkah, še dobr, da so tamle narisal črto ... zajaham in števc začne kazat 30+, mostu je pa veliko, ni mu konca in še enkrat se bova videla, pa 35+, pa druga postaja za pijačo.. vseen se mi je zdelo na hitri strani sveta, proge pa še ne bo zmanjkalo tako hitro. Do polovice otoka je pokazal že 36+ in hitrost se je še dvigovala, pa sem raj mal konjičke ustavil ... še dobr, kaj hitro so začel bremzat tudi sami ... kaj je narobe, nekaj je narobe, pa sej ne more bit narobe, je veter? ... narobe je, veter ni, jaz sem ... sporazumem se sam s sabo, da sicer gre, ampak kolesa je vseen 180 km, pa sva šla, mal počasnej, ampak naprej ... jedel sem gele, pil sem pijačo in prepričeval želodec, da so geli najboljši a-la-cart na tem svetu ... seveda mi ni verjel in ko se je dokončno uprl, so ostal na biciklu le še 4-je za pojest ... zmaga, ostalih 9 je šlo že v noge ... mal se je še teren popravu in via tranzicija. Pred črto se sezujem. Priletim do nje, ko star maček, skočim dol in po parih korakih me že štihne v desnem stopalu ... odšepam do stojala, izdatno preklinjam, vmes se spomnim, da je velika verjetnost ... da nisem izgubljen v prevodu, zato raje spokam po tekaško vrečo ... oborožim se za tek in ugotovim, da tudi v supergah boli ... tečem in se prepričam, da ne boli ... sugestija je zakon ... ene dvakrat pomislim, kaj bom ravnokar pretekel in raje neham ... misli mi uidejo na Dunaj in raje se zasanjam v rožce, v navijače ... muziko ... no ja, sej gre, treniral si, seveda gre ... noge so vsak korak bolj podobne betonu, ampak kaj potem, 196 km je za tabo ... prvič vidim cilj in si rečem ... še dvakrat, pa si moj! No, na ta dvakrat je blo vseen treba mal počakat, pa še kej skoz dat ... ni dovolj betoniranje nog, začne še prepona štrajkat ... spomini uidejo na St.Poelten in drugi del teka, mal se umirim, ampak popustilo pa ni ... dilam sam s sabo, kaj zdej, boš hodu, boš laufu, al greva kakat, ODSTOPA NI ... se mal sprehajam, prediham.. grem naprej ... isto, kaj hočem in me useka v enem trenutku ... to je Ironman! In se končno zdilam sam s sabo ... če si tule hodil, boš do konca laufu, na glavo se postavi ... stoje ne obvladam, zato sva šla od postaje do postaje, jaz in moja trma ... ona bi hodila, men ura kaže, da 4 ure teka ne bo, ampak pod 11 pa še vedno lahko gre vse skup ... gremo naprej, vmes sva že prešaltala na kokakolo in se ne pustiva več motit ... odštevava postaje, opazujem druge ... vsi trpijo, ta hitri že v cilju, ostali so vse počasnejši ... Andrej, it's time to finish, move your ass. Končni zaključek ... vse boli, nisi ti zdej neka svetla izjema ... in sem tekel, tempo je že šel v rožce, noge bi podprle tudi kip svobode., ampak jaz se ne dam ... prvi bo in ne samo to, bo pod 11 ur. Končno se sprostim, zadnje kilometre teka se mi poredno, kljub vsej bolečini telesa, na obraz prikrade nagajiv nasmeh ... ni bilo več bolečine, samo še cilj sem videl pred sabo.. ugotovim, izkušnja je bila nagrada ... pot sama je bila nagrada ... cilj bo zgolj češnjica na torti.

Ko tole pišem, ponočujem ... bi moral spat, sobota bo, ampak spočit sem že, se mi zdi ... naspidiran pa tud ... čeprav je teden po dirki ... in kaj delam jutri ... zaključujem krog nečesa, na svoji sploh prvi triatlonski preizkušnji ... grem potrgat asfalt na Faaker See, svet je lep in SAMO MOJ ... ta teden nisem še niti enkrat zamudil na trening, še Igor je presenečen ... da vidm, kolk cajta me bo tole držalo ... mogoče pa nikoli ne spusti Smile

2012 Varaždin - predzadnji preizkus forme pred IM Švedska

Hvala bom zdaj rekel Igorju, ker ima smisel za humor, vsakokrat, ko ga povprašam po kakšnem cilju ... hvala rečem Darji, ker ji celo zimo ni bilo težko rečt, out you go za trening, tud ko je blo toplo in prijetno ... hvala tudi Roku, ker je v meni našel spremljevalca za celo zimo in ker je pomagal zakurblat odločitev za prijavo.. hvala Olji, ker je imela polovico časa volan v rokah ... predvsem pa hvala mojima prijateljicama Saši in Heleni, prva je imela jeseni pravi občutek ob pravem času, druga pa me je pripeljala v tako prijetno okolje, kjer sem našel triatlon in izpolnil svoje dolgoletne sanje.

Loparčkov, plovčka, gumice in dihalke še danes nimam in menda sem res edini, ki bazen tolčem samo na roke, ampak imam se pa fajn, mogoče pa kdaj ... ko me ljudje vprašajo zakaj ne ... tud na dirki sem bil vedno brez, pa sem ravno tako preživel svoj prvi Olimpik, Šprint, tudi triatlon za vsakogar, Polovičko in zdaj Ironman Smile

See Ya then.. on another Ironman Smile

Andrej Premk

 
Komentarji (1)
Unikum,
1 04. SEPTEMBER 2012 ob 09:21
Igor
ki Andrej prav gotovo je, veje tudi iz pričujočega zapisa. Sprejeti je pač potrebno dejstvo, da so naše poti dokaj različne, čeprav vodijo k istemu cilju. Pri Andreju je bila pot posebej zavita, kdaj pa kdaj tudi kako stopničko nazaj, pa nato skokovito pet naprej.... Andrej pač!
Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: