Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Naš prvi triatlon - Polona Strnad natisni E-pošta
 79 bralcem je to všeč. 

Ko se spominjamo kakršnih koli svojih dogodkov iz preteklosti, je vedno zanimivo razmišljanje, kako so se sploh zgodili. Vsak trenutek ima namreč svoje ozadje, svoje razloge in poti, ki so nas pripeljale do njega.


Matjaž se je že od nekdaj rad udeleževal množičnih prireditev, predvsem kolesarskih, ki jih je doživljal kot športno-družabna srečanja s svojimi moškimi prijatelji, jaz pa sem še iz svojih najstniških časov nora na plavanje, katerega znanje sem skupaj s prijateljico Tanjo nadgradila pred dobrimi desetimi leti. Očitno je bilo to dvoje dovolj, da sem poleti leta 2006 zasledila razpis za blejski Triatlon za vsakogar, poklicala organizatorja in dobila potrditev, da bo to nekaj za nas.

In smo šli tisto septembrsko soboto na Bled, cela takratna družina, Tina in Urška ter midva z Matjažem. Vsi opremljeni, vsi pripravljeni na nastop. No, pripravljeni ravno ne, saj smo na Bled prišli le toliko prej, da smo takrat 9-letno Urško komajda še opremili za štart in ji zaželeli le še srečno. In je šla, kot čisto prva, na čisto prvi triatlon - naša Urška. Brez tehtnejših napotkov staršev in z edino vodilno mislijo, da se ima lepo in da se zabava, ostalo ni bilo pomembno. Pa se je že plavanje izkazalo kot resna tekma, otroci so s svojimi rokami in nogami mahali vse naokrog in si verjetno tudi na povsem triatlonsko-tekmovalne načine utirali čim hitrejšo pot do nasprotnega pomola. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da so me, res da takrat prvič, preplavili mešani občutki, na eni strani ponosa in na drugi materinskega strahu, ali to vendarle ni preveč za mojo punco (na posnetku se vidi, a ne?).

Ampak Urška ni razmišljala, ne glede na ostale vrstnike si je odlično in odločno utirala svojo pot, iz plavanja brez težav prešla na kolo in s kolesa na tek. In pri svojih devetih letih brez enega treninga opravila svoj prvi Cici triatlon. Šele kasneje smo pravzaprav spoznali, da je bilo ravno med otroki največ takih, ki so se z vsemi tremi disciplinami ukvarjali organizirano, po klubih, in da je bil ravno med otroki triatlon verjetno najmanj »za vsakogar«. Torej je bila Urška res ta prava, predvsem pa je dokazala, da se da!

No, Tina se je zadnji hip premislila, sama pa je glede na vsaj dvakratne svoje mešane občutke ob Urškinem nastopu nisem upala spodbujati. Z današnjimi izkušnjami in znanjem bi jo prav gotovo in prepričana sem, da bi ji bilo všeč. Naslednja na vrsti sva bila midva z Matjažem, tako željna novega doživetja, zgolj z nekaj prevoženimi kolesarskimi izleti in povsem brez karkšnih koli treningov. V kopalkah in s pripravljenimi tekaškimi hlačami. Ena stvar na nama ni bila triatlonska, kolo je bilo tisto gorsko, s katerim sva oba kakšne tri mesece prej odpeljala MTB Franjo. Toliko sva se že pozanimala, da sva izvedela, kako potekajo menjave, kako moraš na začetku in na koncu kolo potiskati ob sebi. To pa je bilo verjetno vse, kar sva takrat vedela o triatlonu. Kako pa boš vedel, če ga ne poskusiš?

Mislim, da sva oba uživala med tekmo, da sva si brez težav našla svojo pot v plavalnem delu, prav tako v kolesarskem, tekla sva pa itak tako, kot sva sploh še zmogla. Na srečo leta 2006 časa po posameznih disciplinah in predvsem časa za menjave še niso merili, prepričana pa sem, da sva bila v preoblačenju rekorderja. A na cilju sva bila presrečna, vedela sva, da sva naredila nekaj pomembnega in čutila sva veliko zadovoljstvo ob tem. Ne glede na uvrstitev na rep vseh razpredelnic, ne glede na jamranje naših prijateljev, da to je bilo pa grozno, čisto preresno in čisto preveč tekmovalno. Ne glede na »neujemanje z večino«, ki se je vsaj nama zdela že zelo triatlonsko izobražena in opremljena. Nama je bilo lepo, saj sva opravila svoj prvi triatlon. Edino, česar takrat še nisva vedela, je bilo spoznanje, ki je potrebovalo svoj čas: da se bo iz enkratne izkušnje rodila takšna ljubezen, takšno navdušenje, tako velika želja po treningih in takšno zadovoljstvo na tekmah. In sploh nisva vedela (tudi po odzivih takratnih prijateljev), koliko prijetnih, spodbudnih, zabavnih, strokovnih, izrednih ljudi bova spoznala.

Blejskega Triatlona za vsakogar smo se udeleževali skoraj vsa naslednja leta, 2007 Matjaž sam skupaj s svojima prijateljema Maretom in Matijem, 2008 oba v štafeti z mojim bratom (Urški sem prepovedala nastop zaradi izredno mrzlega in deževnega vremena), 2010 pa spet vsak sam, Urška je razdaljo »za vsakogar« opravila celo prvič. Sezona 2009/2010 je bila sploh posebna, saj sva oba z Matjažem začela s treningi v 3K Športu: najprej s plavanjem, jaz tudi s tekom, v letu 2011 pa oba še s kolesom. V sezoni 2009/2010 smo se Matjaž, Urška in jaz udeležili kar nekaj super sprint, za vsakogar ali sprint triatlonov in v tem našli čudovito kombinacijo družinsko-športnega druženja. 

Kdaj pa kdaj se nam na tekmah pridruži tudi Tina, prav posebno navdušen pa je predvsem nad prelepimi kraji slovenskih tekem in njihovim vzdušjem naš triinpol letni Brin. Vsakič po tekmi doma teče kroge okrog kuhinjske mize ali celo vozi svoje kolo (prav zato mu ga dovolimo tudi doma) in reče: Mami, navijaj zame!

Še enkrat bi rada posebej poudarila, da je meni in vsej moji družini triatlon res obogatil življenje. Z Matjažem spoštujeva čas za treninge tako enega kot drugega, tako da lahko trenirava tudi petkrat na teden. Veliko več razmišljamo o zdravi prehrani vseh članov družine in veliko bolj izborno se gremo življenje, kar je v današnjem času gotovo samo prednost. Tini in Urški je zelooo posebno, da se ukvarjamo s triatlonom (sploh mami – žal je žensk v triatlonu veliko manj kot moških), Brin pa se že veseli, kako bo na triatlonu spet jedel lubenice.

Seveda so se z rednimi treningi povečale tudi želje po tekmah, tudi tistih daljših, kjer že nestrpno čakamo nova doživetja. Pri vseh pa niso v ospredju rezultati; seveda smo veseli vsakega napredka in uspeha, če pa se potrudimo po svojih najboljših močeh, nam veliko pomeni že sama udeležba. Upam, da nas bo takih vedno več. Komaj že čakam, da se na tekmi srečamo tudi z Borisom, Marjetko, Helgo, Tanjo, Rokom in še številnimi drugimi, ki bodo na triatlon prišli zaradi veselja, ne glede na rezultat. Nam je že zdaj zabavno, kako bo šele, ko bomo vsi skupaj!

Polona Strnad

 
Komentarji (1)
Zmorem, zmorem, zmorem
1 04. APRIL 2011 ob 08:20
Igor
nam sporoča logotip naše nove akcije Moj prvi triatlon. Bravo, bravo, bravo, Matjaž in Polona, pravim jaz! Najprej bravo za izvirno in nadvse tehtno idejo, nato bravo za tehnično izvedbo. Bravo za vašo odločitev za triatlon, za vaše dosedanje dosežke in končno bravo za tale prispevek!
Prepričan sem, da bo steklo in bomo odslej vsak ponedeljek brali zanimive, zabavne, poučne zgodbe vaših-naših začetkov.
Tudi jaz komaj čakam Borisa, Marjetko, Helgo, Tanjo, Roka, ....... in še veliko drugih, ki smo skupaj ENO ŠPORTNO SRCE, ki raste in raste..........
Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: