Moj prvi triatlon - Robert Mastnak-Mlakar natisni
 47 bralcem je to všeč. 

Ko mi je Igor pred kratkim predstavil idejo, no, po prvi predstavitvi mi je postalo tudi jasno na čigavem zeljniku je zrasla … Smile,
s katero bi se klubskim kolegom, simpatizerjem ipd. predstavil z izkušnjami mojega prvega triatlona, skrbmi, dilemami itn., ki so me oblegale, sem takoj izstrelil: "Ja bom, ni problema, bom vrgel na papir in dodal nekaj fotk".


Vendar pa, nato pomislim, kako bi se spravil k temu sestavku. Pred kratkim sem se že predstavil z esejem o prvi polovički, kjer sem vključil kar precej tistega, kar bi mi zelo prav prišlo ravno v tem pisanju. Ti šment, jaz pa se ne maram in se nočem ponavljati ter bom vse skupaj zastavil nekoliko drugače.

Veliko je trenutkov pred mojim prvim triatlonom, ki so me na koncu pripeljali do športa, ki sem ga verjetno oboževal že celo življenje, pa sem to šele pred nekaj leti pričel uresničevati. Pri uresničevanju teh ciljev pa se pojavljajo vprašanja, dileme, skrbi oziroma kakorkoli to postavimo: nekatera enostavno rešljiva, nekatera težje, nekatera lahko postavimo na stran, nekatera pa so v določenih trenutkih nepremostljiva in lahko vplivajo na marsikaj. Po pravici povedano, o nekaterih bom spregovoril, nekatere pa bom zadržal. Pa lepo po vrsti.

Tisti, ki je bral moj prvi prispevek, si je že lahko ustvaril nekakšno sliko, če je želel. Ob druženju na treningih so me nekateri lahko spoznali tudi tako; dejstvo je, da v pogovoru med treningi (op. ponavadi med ogrevanji, sicer pa če nas Igor ne preganja z intenzivnimi teki, v vodi pa lahko itak samo, ko so tiste kratke pavze … Smile ), med seboj izmenjaš tudi kakšno besedo o svojih občutkih; tako ali drugače.

Športnik po naravi, v srcu, v mislih in dejanjih. V mladosti sem bil že enostavno nor na tek in s tem tudi nadaljeval skozi srednješolsko izobraževanje, kjer sem se prvič dejansko srečal z organizirano vadbo. V sredini 90-tih let malo zaspim in se posvetim službi, študiju, žuranju, bodoči družini, … Pristanem v trenutni službu oziroma organizacijski enoti, kjer spoznam tudi zelo dobrega prijatelja Miho. Ko imamo čas, se pogovarjamo o različnih stvareh in tako med ostalimi pade beseda tudi o tem, kaj je kdo počel v preteklosti. Govorim o svojem teku in kako se počutim, ker že dolgo časa nič ne migam. Opisuje mi, kako se je v destletje in še malo nazaj ukvarjal z triatlonom in tudi bil član kluba v Ljubljani. Govori mi o športnih uspehih in mi že kar malo povzroča skomine. Pa ne zato, ker mu ne bi privoščil ampak, ker sem sam zgrešil to obdobje ali pa ga v mojih mladostniških časih enostavno še ni bilo.

Služba in vse ostale obveznosti naju pripeljejo do odločitve, da pričneva skupaj z aktivno rekreacijo in sicer kolesarjenjem. Oba z MTB pošastmi sva kar dobro orala ceste v okolici Ljubljane, predvsem v Polhograjskem hribovju in hribovje JV od Ljubljane. Vmes začutim tudi močno željo po teku. Ampak samo govorim kako bi, dokler mi Deni ne pove, da naj neham govoriti in začnem končno to tudi početi, ker sem bil dejansko že tečen; priznam … Smile

To je bilo leto 2007, ko je kolesarjenje dejansko pomenilo sprostitev, kratkotrajen odhod iz realnosti. Julija pričnem tudi po malem teči, ampak ponovni začetki so tudi pri kratkotrajnih tekih kar malo naporni, si mislim. Pa vztrajam in delam osnovo. Konec meseca Miha izstreli kot iz topa, da je Avgusta v Kočevju tekma v triatlonu, da ima namen iti tudi on po dolgem času in zakaj ne bi poskusil tudi jaz. Ha ha ha, se zasmejim: »Ti se šališ, ne ga srat, komaj sem začel teči, ajde kolesarim že nekaj ampak stari, pri plavanju sem pogorel. Saj ne znam niti osnovnih osnov …« Saj ni tako huda razdalja mi odvrne, samo 750 metrov moraš preplavati, to pa res ne bi smel biti problem. No, saj se res ne sliši veliko. Pa na vprašanje mi pove, da je na kolesu sama ravnina. No, potem pa bi se mogoče preizkusil. Sam pa trase nisem preverjal in sem mu kot izkušenemu triatloncu verjel na besedo.

Dan D - 18. 8. 2007. S svojo družinco se srečamo skupaj z Mihovo in odjadramo proti Kočevju. Ampak bolj kot se bližamo Kočevju, bolj negotov sem o vsem skupaj, pa vendar si rečem, da je vse skupaj bolj za hec in zakaj ne. Prihod v Kočevje do jezera in direktno do prijavne stojnice. Se prijavim in gledam kolega, ki tega še ne stori. Pove, da ni čisto siguren in da bo še videl. Nekaj sočnih je padlo, zagotavljam … Smile No, na koncu mi pove, da bi odplaval in odkolesaril že, zaradi nekaj preveč teže pa se boji, da se tekaški del ne bo izšel in bo udeležbo izpustil.

Nekako takole se mi je zbliskalo. Pa brez želje po senzacionalizmu. Zdaj so se šele začela porajati vprašanja, ko sem zagledal jezero in kam postavljajo bojo, okoli katere se bo plavalo, pa itak. Dvomi so močni, ampak to predvsem na račun plavalnega dela. Kje sem se, turist, spomnil in spravil v to, hudo … Deni me z otroci vzpodbuja, Miha s svojimi tudi, nihče pa me pravzaprav ne sili v nič. Odločitev je v mojih rokah. Kljub temu, da sem že prijavljen; ja ali ne.

Kljub več ali manj avanturističnemu prihodu v Kočevje, pa moram povedati, da poizkusiti nekaj novega kljub vsemu ni bilo vodilo pri odločitvi po udeležbi. Mislim, da gre za preplet toliko različnih momentov, da še danes točno ne vem, kaj je sploh bilo tisto odločilno, kar me je na koncu vodilo v izvedbo mojega prvega triatlona.

Triatlon mi je bil dejansko pred nosom, želja se mi je praktično uresničila, izvedba pa se mi je v trenutkih pred startom še kako močno zdela zelo zelo nora. Malo ne škodi, ampak 750 m se mi je naenkrat zdelo tako zelo daleč … Kakorkoli, odločitev je padla in ta je bila, grem v vodo, pa naj bo kar bo …

Moja malenkost se sramežljivo premika v vodo v zadnjih vrstah; jaz sem tisti poleg možakarja v rdečem dresu …

Vsi se že pripravljajo, gremo v vodo, se ogrevamo in nato na sodnikovo navodilo vsi ven. Zadnje sekunde, ki so dolge kot minute. Pred tem kratka navodila sodnika in … zvok sirene, ki napove, da se lahko zaženemo v vodo. No, zaženejo … sam sem šel kar lepo počasi in poln upanja. Poskusim z mojo t.i. prosto tehniko pa mi je bilo že po 20 m jasno, da no way … uffaaa in sem pristal na »žabici« tako, lepo in počasi z rokami plavam in z glavo ven, da sem imel situacijo pod kontrolo. Ja pa ne samo to … tudi pogled na prvo skupino in nato zasledovalci, ki so se vztrajno odmikali od mene. Maham pa ne grem nič hitreje. Ja ni kaj, saj si vedel, da bo tako in si rečem, da je pač v tem trenutku pomembno, da sploh preplavam teh 750 m. Ampak to je bilo res turistično plavanje, po moje so me imeli spremljevalci v čolnu že polno kapo, saj so bili kar pretežen čas v vodi samo še zaradi mene. Kakšna čast … Smile Toliko večja, saj so me redno spraševali, če bom lahko ali se bom raje spokal na čoln. Moji redni odgovori pa, da ni problema in se vidimo na obali.

Poskus zavesljajev t.i. proste tehnike, ki je propadel, kot omenjeno, po okoli 20 m plavanja in spodaj nadaljevanje v moji priljubljeni turistični tehniki – »žabica«

Končno po večnosti »priplavam« do cilja in se spokam iz vode. Tu sem doživel prvi in edini trenutek, ko bi lahko prekinil kakršnekoli nadaljne sanje o tem čudovitem športu. 51 min namakanja v vodi me je tako izčrpalo, da sem v prvem stavku, ki sem ga omenil Deni, dejal, da želim prenehati. Odgovor: »Samo poskusi, zdaj ko si preplaval celo razdaljo, te bom utopila jaz, če boš odstopil!« Hudo, dovolj, da sem dobil tak pospešek in odtekel proti menjalnemu prostoru, na tej poti pa skoraj zbil nekaj gledalcev, ki so mi zaprli pot, saj so očitno mislili, da so že vsi tekmovalci prišli iz vode …

 

Pohvalno za organizatorja, da so bili tako strpni, da niso imeli časovnega limita, kar mi je omogočilo dokončanje triatlona… 

Prva menjava in kasneje še druga, na katerih seveda izgubim kar nekaj časa, saj je vse prvič zame brez kakšnih posebnih priprav. Kolo peljem super in se še čudim, da sploh še imam kaj moči. Srečujem sotekmovalce in se z njimi spogledam ter izmenjamo nasmeške. Dobim še kakšno vzpodbudno besedo. Srečam se še z enim, ki ima prav tako MTB mrcino. Šok … j***** cesta, klanec … A mi ni Miha rekel, da je ravnina? Če bi bil ob grizenju (op. v tistem trenutku je bil tisti klanec zame točno to) Miha kje ob cesti, bi jih slišal kar precej, ampak na koncu sem mu bil še hvaležen; saj če bi mi povedal dejansko traso, sem skoraj gotov, da se na prizorišču ne bi pojavil in verjetno ne bi bil na točki, kjer sem trenutno. Kjer je klanec pa je tudi spust sem se potolažil in tako je bilo.

Do druge menjave in potem moja disciplina – tek. Po vsem skupaj, uživam, tečem in se smejem. In pritečem skozi cilj. No, priznanje organizatorju – tukaj me pa niso pozabili, hi hi, mislim, da so celo napovedali moje ime ob prihodu v cilj … pa okrepčevalnica v ciljnem prostoru je bila tudi še kar dobro založena. Lepo in pohvalno in to kljub temu, da sem bil zadnji, ki so ga še čakali. Kasnejše izkušnje so bile nekajkrat že slabše in to že celo med samo prireditvijo, da ne govorim ob prihodu v cilj … pa nisem več nikoli prišel tako tako tako pozno … 

Veselja, ko sem oddelal prvi triatlon v mojem življenju, ne morem opisati. S tem pa sem odprl tudi pandorino skrinjico na nek način. V športnem smislu sem se v ta šport dobesedno zaljubil. Seveda je bilo potrebno najprej nekaj narediti, da bo izvedba vsaj sprejemljiva … in tako sem se pričel jeseni 2007 udeleževati treningov plavanja. Jeseni 2008 odločitev o prvem triatlonu za vsakogar na Bledu, kjer se pokažejo prvi rezultati pridnega treniranja. Pavza zaradi odsotnosti 2009, leto 2010 pa aktivno vse od sprint distance pa do nepričakovane polovičke jeseni na Bledu.

Vse to vključuje tudi prijetno druženje s klubskimi kolegi/cami, drugimi triatlonci, izlet z družino … S triatlonom sicer nisem okužil preostalih članov družine, saj vsi tako ali drugače že rekreirajo. Je pa Deni pričela pred malo več kot letom dni aktivneje teči in jeseni preteklo leto tudi plavati pri drugem plavalnem društvu in dogovarjava se že, kdaj bova skupaj s še kom šla na kakšno štafetno varianto. Tako, za zabavo in druženje.
Moram priznati, da je kljub osnovnemu namenu, da predvsem uživam, v meni tudi kanček tekmovalnega duha in ko vidiš, da se stvari premikajo, četudi počasi, vsaj s kančkom očesa pogledaš tudi na rezultat. Zato tudi ne bo nič narobe, če bom kakšno udeležbo kdaj skupaj z Deni storil zgolj za zabavo in sprostitev.

Izkušnja prvega triatlona je bila enkratna in neponovljiva. Takrat sem se praktično šele začel učiti tega športa. In pridno zajemam vsak nasvet, kritiko, namig, idejo itd. ki jo v zvezi tega prejmem od Igorja, klubskih kolegov ali kje drugje. Seveda se veliko naučim tudi iz lastnih izkušenj.

Kdaj pa kdaj se s kom pogovarjam o tem in sem deležen odobravanja in čestitk, da se s takšnim športom ukvarjam. Ko pričneš razlagati koliko je zadaj skritega dela, sploh. Vendar pa je sprint razdalje praktično zmožen vsakdo, ki se vsaj malo giblje v vsakodnevnem življenju. No seveda, za kaj več, je pa že potrebno vložiti malo več kot željo in dobro voljo. Osebno to rad počnem, še najbolj naporno je usklajevanje s preostalimi obveznostmi in službo. Ne glede na vse, se nočem popolnoma prepustiti zgolj športni ljubezni; za to sem imel čas takrat, ko ga nisem znal izkoristiti. Pa zato nič hudega; vse ob svojem času, pač na nekoliko drugačen način.

Mislim, da sem spet prekoračil predvideno kvoto oziroma dolžino prispevka. Ne bit hudi, prosim … Moja želja je in cilj, da se letos udeležim prve IM distance v Avstriji konec avgusta. Ta želja se mi bo nemara tudi uresničila. Bo pa verjetno tudi edina vsaj za nekaj časa. Ne glede na želje, srčnost, trdno voljo je potrebno vzdrževati včasih dokaj občutljivo ravnovesje interesov znotraj svojih najbližjih in najpomembnejših in predvsem ob željah po udeležbi na dolgih distancah prihajam do spoznanja, da so oziroma postajajo moje želje kar zajeten zalogaj.

Toliko na hitrco, saj s tem ne mislim obremenjevati spoštovanega bralca. Da se ne obrne vse skupaj v izpoved … Kakorkoli, triatlon ostaja moj prvi šport oziroma več kot to tako ali drugače, na dolgih ali kratkih razdaljah: uživanje zagotovljeno!

Robi

 
Komentarji (1)
Vztrajnost
1 18. APRIL 2011 ob 10:07
Igor
se še kako izplača. Robi to dobro ve sedaj, ko žanje sadove. Plavalno znanje (51 min) je bilo ob prvem nastopu res pičlo. Jasna vizija in železna disciplina sta strla vse orehe in za Robijem je že polovička. Ni daleč celoten IRONMAN! Srečno Robi, zaslužiš si ga. Pošteno!
Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: