Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Moj prvi triatlon - Kaja Vovk natisni
 57 bralcem je to všeč. 

Prvih štirideset let mojega življenja je nekako veljalo, da se s športom kar rada ukvarjam, z edino izjemo - s tekom, ker sem verjela, da moje telo pač ni narejeno za tek!

Vsakih nekaj let sem, predvsem morda zaradi splošno znanega dobrodejnega učinka teka, z vsem navdušenjem poskušala vpeljati tek v svoje življenje, a so se vsi ti poskusi po nekaj sto metrih in jezikom do kolen končali z zame jasnim dokazom, da tek žal ni moj šport. Kolesarjenje je že druga zgodba, saj sem bila kot študentka brez izpita primorana za premikanje izkoriščati pogonsko silo nog na pedalih. A z izpitom je tudi ta dejavnost več ali manj zamrla. Plavanje sem nekaj mesecev v osnovni šoli celo »trenirala«, a so mi (pre)ambiciozni trenerji dali vedeti, da sem si morda izbrala napačen šport. Ne glede na to sem plavala vedno rada, kot vsi rekreativci pa seveda dlje od prsnega stila nisem prišla. Tako je bil zame triatlon neke vrste »eksotika«, nekaj zelo oddaljenega, onkraj tistega, kar bi me sploh zanimalo.

Do trenutka, ko sva s prijateljico, obe s tremi majhnimi otroki, brezuspešno iskali primeren termin za aerobiko, ki bi ga lahko uskladili z vsemi družinskimi obveznostmi. Ker se nama nikakor ni izšlo, sva ugotovili, da je edina rešitev, če želiva vsaj malo športno živeti, da si izbereva šport, kjer sva odvisni le od sebe. Pa sva pristali pri teku. In takrat je steklo. Začeli sva počasi, še danes se spomnim, da je bila zame razdalja od tivolskega parkirišča do Čada že pravi mali maraton, klanec na vrh Rožnika pa je bil sploh  nepremagljiv zalogaj. »No way«, da bi ga pretekla. Vedno znova sem se borila z njim, do trenutka, ko sem ga nekega dne le zmagoslavno premagala. Da ga bom kdaj celo večkrat v enem treningu – popolnoma nepredstavljivo! Počasi mi je tek zlezel pod kožo,  postal je pomemben del mojega življenja. In preden sem se dobro zavedela sem postala »tekačica«. S tem, ko sem ugotovila, da lahko tečem, pa mi je naenkrat tek postal premalo.

Začela sem se spogledovati s triatlonom. Vedno so me zanimali raznoliki, dinamični športi. In izziv v enem zamahu opraviti s plavanjem, kolesarjenjem in tekom, je z mojo tekaško preobrazbo postal realnost. Začela sem brskati po internetu in ugotovila, da je triatlon v tujini zelo priljubljen rekreativen šport, ki ga mnogi odrasli gojijo tudi v zrelih letih. Tako je v meni pozimi leta 2005 dozorela ideja, da bom še v istem letu naredila svoj prvi triatlon. Vedela sem samo za blejski triatlon, ki je v začetku septembra, da se ga lahko udeležijo tudi rekreativci. Precej optimistično sem načrtovala, da bom do jeseni že natrenirala 1500 m plavanja, 40 km se mi je zdelo da bi zmogla prekolesariti, tistih 10 km teka pa naj bi tudi šlo. Našla sem si celo nek internetni program treninga triatlona, žal zame bolj malo uporaben, saj sem plavala 1x tedensko v plavalni šoli, kjer je bil povsem enak poudarek na vseh štirih tehnikah plavanja, dlje od dvesto metrov v enem kosu pa se nikoli ni plavalo. Kaj so tekaški intervali nisem imela pojma, kupila sem si sicer Polar uro, malo merila pulze, a kaj dosti si s tem nisem znala pomagati. Kolesarila sem večinoma doma na sobnem kolesu, ker drugače z usklajevanjem vseh drugih obveznosti sploh ni šlo.

Tam nekje sredi pomladi mi je postalo jasno, da se bo za 1500 m plavanja potrebno drugače pripraviti in bolj po naključju sem našla rekreativno triatlonsko skupino odraslih pod vodstvom Igorja Kogoja – takratni prvi zametki 3K športa. Treningi so bili točno to, kar sem tedaj potrebovala - mnogo vaj za izboljšanje tehnike kravla in plavanje daljših razdalj. V začetku poletja sem prvič preplavala 750 m. Tudi kolesarila sem za svoje pojme kar veliko; a kako zelo je to relativno, sem ugotovila, ko sem s plavalnega treninga peljala domov mladega, nadebudnega triatlonca, sicer bivšega kolesarja, kateremu sem se pohvalila, da imam v tem letu že »neverjetnih« 700 km na kolesu (večina seveda na sobnem), on pa mi je z rahlim nasmeškom povedal o svojih 7000 prevoženih km te sezone. Seveda je bilo moje takratno kolo hibridno cestno kolo z ravnim krmilom in malo konkretnejšimi gumami. Kakšna specialka neki – te imajo ja samo profesionalci!

Sredi poletja sem že začela izračunavati koliko časa bom potrebovala za svoj prvi triatlon. Podatek, ki sem ga zasledila v literaturi, namreč da so časi okoli štirih ur za rekreativne tekmovalce pri olimpijskih razdaljah nekaj povsem običajnega, me je zelo pomirjal. Malo manj, ko se ugotovila, da je na Bledu časovna zapora 3 ure in pol. OK, če sem računala malo bolj optimistično, sem bila še vedno znotraj tega časa.

Poletje sem preživljala z mislijo na svojo prvo triatlonsko tekmo v življenju. Od prijateljice Nade sem si sposodila plavalno obleko, triatlonskega dresa nisem imela, a nekako sem se sprijaznila, da tistih 40 km lahko prekolesarim tudi v kopalkah, tako kot to delajo profesionalne triatlonke – zakaj pa ne bi tudi jaz! O kakšni hrani med tekmo nisem vedela prav veliko, dobro da sem imela bidon na kolesu. Malo sem si ogledala še kako potekajo menjave, poskušala sem si zapomniti pravila - zapeta čelada, kje smeš sesti na kolo, kje moraš s kolesa … Eno soboto prej sva se z Gorazdom odpeljala na Bled in prekolesarila vseh šest krogov, tako da sem približno vedela kaj me čaka na kolesu.

Na dan tekme sem precej prestrašeno opazovala boje, ki so se mi zdele neznansko daleč. Že en krog se mi je zdel zajeten zalogaj, kaj šele dva, pa še strah pred temno, jezersko vodo in nedefinirano globino se me je loteval!! Štart tekme je bil iz vode. Tistega leta so bila pravila, kar se plavalnih oblek tiče, stroga in ni mi jasno kje so namerili toliko stopinj, da obleke niso bile dovoljene, saj je bila voda mrzla in še danes me strese, ko se spomnim. Jaz sem se pošteno namrazila že ob čakanju na pok štartne pištole. Precej pogumno sem se zakadila z množico v vodo in po nekaj zavesljajih ugotovila da sem tako premražena, da mi je dobesedno jemalo dih. Nikakor nisem mogla uskladiti kravl zavesljaja z dihanjem, saj mi je drgetalo celo telo. Tako sem poskusila s prsnim plavanjem in se počasi toliko ogrela, da sem lahko začela normalno dihati. A boja se mi je zdela kilometre daleč … in začele so me obletavati črne misli. Plavala sem prsno, prehitevali so me praktično vsi. Razmišljala sem kaj naj naredim ali naj takoj zaplavam nazaj in grem iz vode, ali naj končam vsaj en krog. To se mi je zdela boljša rešitev, odločila sem se da končam en krog, splezam iz vode, pobašem kolo in adijo triatlon za vedno!

No, zgodba se ni končala tako. Ko sem se dovolj ogrela, sem začela plavati kravl, počasi ujela ritem, celo prehitela kakšnega plavalca in ob zaključevanju prvega kroga plavanja ni bilo več dileme – še drugi krog in nato še šest krogov kolesarjenja po blejskih klancih in vratolomnih spustih, po katerih so mladci mimo mene drveli z raketno brzino! V petem krogu sem imela še nekaj družbe, v zadnjem krogu pa skoraj ne več! Še trije tekaški krogi, kjer se je obljudenost na progi prav tako redčila s številom krogov, a nič ne de! Po treh urah in nekaj minutah je bila pred mano le še ciljna ravnina! Moje tri hčere so me čakale in skupaj z mano tekle v cilj. Ponosne na svojo mamo - novopečeno triatlonko! In sama ponosna in srečna, da sem zmogla, da sem uresničila svojo željo preizkusiti se s triatlonom in nagrajena z mestom na stopničkah, skupaj z veliko Natašo Nakrst. Nič ne de, če sva bili edini v kategoriji – drugo mesto in srebrna medalja – lep spomin na prvi triatlon. Dosežen čas je bil takrat zame povsem nepomemben, pomembno je, da sem zmogla v enem kosu opraviti z 1.5 km plavanja, 40 km kolesarjenja in 10 km teka. Uresničila sem svoj cilj, dokazala, da se da, tudi ob treh otrocih in kupom drugih obveznosti, brez posebne športne preteklosti, le z veliko željo in ljubeznijo do športa – plavati, vrteti pedala in teči –  triatlon!

Kaja Vovk

fotke so z Bleda 2006

 
Komentarji (1)
Poučno
1 23. maj 2011 ob 06:41
Igor
za vsakogar, ki se pripravlja na svoj prvi triatlon.
Kaja nam jasno sporoča, da za triatlon ni nujna športna preteklost.
Močno si olajšamo delo, če k stvari pristopimo sistematično. Tretje kar je lepo opisala Kaja je ukvarjanje z mislijo na odstop. In verjemite praktično nihče ne odstopi, ne na svojem prvem triatlonu, ne od dobre, koristne navade ukvarjati se s športom. To ostane in to šteje!
Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: