Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Moj prvi triatlon - Marko Pšeničnik natisni
 36 bralcem je to všeč. 

Triatlon, biatlon, duatlon, akvatlon.....kljub relativno logični razlagi omenjenih terminov, se mi  je v mladosti slišalo vse zelo podobno. S športom sem se ukvarjal bolj priložnostno.

Prevladovali so športi z žogo in pa večdnevni kolesarski podvigi, ki pa bi bili v današnjih časih seveda enodnevni. Kasneje sem odpeljal nekaj kolesarskih maratonov, in pred slabimi 10 leti tudi prva dva polmaratona. Skratka nekaj izkušenj s kolesarskih in tekaških rekreativnih tekem sem imel, kar pa seveda ne morem reči za plavanje. Res je, da sem v 4. razredu osnovne šole osvojil priznanje Zlatega delfinčka, to je pa tudi edina izkušnja iz plavalne tekme. Plavanje se mi je vedno zdelo tako težko in nevarno. Pri teku lahko hodiš, pri kolesu lahko sestopiš, kaj pa pri plavanju? Se boš prijel prvega soseda? Very Happy Kvazi žabico sem še nekako obvladal (beri: plaval kot večina dopustnikov), na prosti slog pa tudi pomisliti nisem upal. Nekajkrat sem le poizkusil, vendar se je velika večina poskusov končala pri prvem vdihu.



Pa smo se s prijatelji leta 2007 odločili preizkusiti se v triatlonu za vsakogar na Bledu. Če me spomin ne vara, je imel Matjaž že izkušnjo iz prejšnje sezone, jaz in Matija pa sva se s triatlonom soočila prvič. Seveda nas je daleč najbolj skrbelo plavanje. 400 metrov se sliši tako malo, a ko sem pogledal bojo v jezeru, tako veliko. Prepričan sem, da je pred isto dilemo velika večina triatloncev, ki se prvič podaja na tako preizkušnjo. Ampak, kaj hočemo, tukaj smo, tudi to bomo preživeli. Seveda takrat ni bilo govora o kakšnem dresu. Celo oprijete kratke hlače mi niso padle na pamet, da bi jih oblekel pred štartom. Ne, za v vodo so kopalke! Smile Počasi so nas oštevilčili z debelimi vodoodpornimi flomastri, kar se mi je zdelo zelo tako ... nekako zares. Potem smo si ogledovali jezero in se seveda spraševali: "A je mrzla?" Ni minila minuta, ko je bilo treba iti v vodo. Takrat ni bilo več vprašanje: "Mrzla ali ne ..." takrat je šlo zares. Zasliši se štartna hupa. Sotekmovalci začnejo plavati. Velika večina kar na polno. Seveda nisem hotel zaostajati in sem se s štarta pognal v prostem slogu z "manjšo" lepotno napako - glavo nad vodno gladino. Seveda tako nisem zdržal dolgo in po približno dvajsetih sekundah sem preklopil na staro dobro žabico, z mislimi samo, da pridem do konca in se ne utopim.

Tako sem priplaval do roba jezera, se omotičen pognal proti menjalnemu prostoru, kjer sem si seveda vzel čas za show "do nazga". Če se ne motim, je obstajal ograjen prostor za preoblačenje meni podobnim, ki smo štartali v kopalkah, ampak to se mi je zdelo že preveč rekreativno (na tekmi šteje vsaka sekunda!), da bi se sprehajal po menjalnem prostoru, zato sem preoblačenje opravil kar pred kolesom. S sabo sem imel tudi manjšo brisačko, s katero sem se obrisal - saj veste septembra po prvem dežju je že kar hladno ... Čas sem si vzel tudi za rokavičke, da bo seveda vse "tako kot mora bit" Smile No zdaj pa je prišla do izraza moja nova specialka. V naši družbi sem si jo omislil prvi in vsi so bili malce skeptični v stilu: "Pa kaj boš z njo ..." No, seveda imajo danes vsi tisti specialke - večinoma karbonske, da se razumemo...

No, da se vrnem nazaj, na kolesu sem se počutil domače in 13 kilometrov je kljub zahtevni trasi minilo hitro. Zadnjo menjavo sem opravil občutno hitreje. Ker seveda menjav nisem nikoli treniral, sem po začetku teka neprijetno presenečen nad neubogljivostjo nog. Nikakor ni šlo po mojih željah, a počasi so se tudi noge navadile na spremembo discipline. Ko sem prišel nekje do obrata sem si rekel, zdaj je čas za OH, odprl gel in ga poskusil zaužiti. Ker na tekaški progi ni bilo več okrepčevalnice, razen na začetku, kjer pa vode nisem vzel, z mislijo, saj bo do cilja še kakšna okrepčevalnica, sem se z lepljivim gelom v roki in zeeelooo tekočine potrebnimi usti, suvereno pribljiževal cilju. Ko pa sem zaslišal uradnega napovedovalca, sem si pa rekel: "Zdaj gre zares!" Dvignil sem tempo, mravljinci mi niso mogli do živega, zadnje metre pa je težko opisati z besedami. Spominjam se le misli, ki me je prešinila v cilju: "...TO JE TO, ZDEJ SEM PA RES MULTIŠPORTNIK!" Kar naenkrat so se mi zazdele enodisciplinske tekme nekako druga liga. Ko sem uredil svoje misli sem si rekel: ''... No ni glih igra z žogo, ampak mi je všeč!''

Za konec bi rekel takole:

Triatlon je res nekaj posebnega. Ne morem reči, da me je zasvojil, se pa trudim, da bi (p)ostal stalnica v mojem življenju. Pri triatlonu se držim načela važno je sodelovati ne zmagati. No, seveda si postavljam cilje ki bi jih rad dosegel, saj je po navadi zadnja okrepčevalnica že brez osvežitve…

Mare

 
Komentarji (2)
gmxjr1300@yahoo.com
2 16. SEPTEMBER 2011 ob 11:51
mirko
ko sem prebral tale članek, me je tri četrt manj strah pred mojim prvim triatlonom za vsakogar, jutri na Bledu

16. 09 . 2011
Zgodbice,
1 30. maj 2011 ob 14:06
Igor
ki si tedensko sledijo jasno sporočajo, da je triatlon šport, ki si zasluži, da prenehamo o njem razmišljati kot o nečem, kar je dostopno samo izbrancem. Še posebej, če ga znamo jemati in doživeti na izi, kot Mare. In tudi ni potrebnmo, da nas zasvoji, dovolj je, če nam popestri športno življenje in nam pomaga pridobiti kako dobro in opustiti kako slabo navado. Pa tudi, če ni igra z žogo ... Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: