Moja prva 10ka - Saša Andersen natisni
 12 bralcem je to všeč. 

No, ni ravno prva, je pa prva po novem štetju. Po rojstvu drugega sina.

Tečem že dolgo. Celo večnost. Kar pomeni več kot polovico svojega življenja. Ampak po vsakem porodu začenjam na novo. Tek je namreč moja rešitev. Moja psihološka rešitev. Bolj kot se »mučim«, bolje se počutim. Samo v glavi, da ne bo pomote, telo se seveda pritožuje. Velik del dneva presedim v službi ali otrokom razlagam zakaj pozimi ne nosimo sandalov, zakaj kamni niso prehransko sprejemljivi, zakaj ne vem, kje je šola za čarovnike, zakaj ni nič narobe, če imamo 5 minut tišine… Poleg tega je postal moj 6-letnik že nevarno hiter in grozi, da bo hitrejši od mene. Kar pa ni ok. Zato tečem. Zaradi teka sem boljši človek in boljša (in hitrejša) mama.

Tekmovanja so postala naravni podaljšek treningov. Zame pomenijo test. Kako sem trenirala, kako dobro sem pripravljena, v glavi in nogah, kako dobro se poznam? Zato sem se letos odločila »samo« za 10ko. Več ne potrebujem, več nočem. Ne še.

A moji tekaški načrti so se podrli, ko sem 1 teden pred Ljubljanskim maratonom zbolela. Zdravnica, ki razume moje tekaške potrebe in zahteve, je bila do udeležbe zelo rezervirana. Še več, nekaj dni po pregledu me je klicala in omenila svoje sume glede diagnoze, ter resno odsvetovala tekmovanje. In glede na počutje sem ji morala pritrditi. A dan pred maratonom sem imela dovolj razlogov za dvom v diagnozo in v nedeljo ob 8.15 sem stala na startu in zmrzovala skupaj z ostalimi tekaškimi navdušenci. In že tisto čakanje na startu je odtehtalo za vse deževne treninge, vse klance, vse nepoklicane bolečine. Tako vzdušje doživiš le redkokje, moji dvomi o prihodu na cilj so se tam razblinili. Tekla bom do konca, pa naj stane kar hoče! No, v mejah normale.

In sem. Tekla. V začetku rezervirano, nato zmeraj bolj suvereno. Plan, ki sem ga imela pred boleznijo sem prilagodila in podredila zgolj prihodu na cilj, vendar sem ga že po 3 km ponovno revidirala. In tako na vsakem naslednjem mejniku. Na polovici mi je bilo jasno, da bolezen nima več vpliva na mojo pripravljenost in prilagojeni plan je romal v smeti. »Dajmo mami!« v zadnjih metrih me je z lahkoto (in nasmehom) ponesel do cilja. Septembra sem trenerju zaupala, da bi rada odtekla 10 km pod 55 min, ko sem stala na startu sem upala na rezultat okoli 1 ure, končni rezultat pa je bil 53 min in 45s. Ležanje na kavču zadnji teden se je izplačalo J.

Letos sem sprejela še eno tekaško odločitev. Pri 42ih na 42 km. Ampak do takrat je še veeeeeliko časa… In prosim, ne me držat za besedo, odločitev je bila sprejeta v neprimernem trenutku in brez tehtnih argumentov.

Saša Andersen

 
Komentarji (1)
Čas
1 11. NOVEMBER 2014 ob 13:19
Igor
prav gotovo dela v Sašino korist. vsekakor bomo budno čakali na izpolnitev obljube.

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: