Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
šport in jaz: Primož (52.teden) natisni
 4 bralcem je to všeč. 

BOŽIČ ali KRAVA

V soboto za en teden odhajamo v Stockholm. Stašina prijateljica nam je prijazno posodila hišo, Ryanair pa prodal precej poceni karte.  Torej tale dnevnik je potrebno zaključiti pred odhodom = panika Smile

4. teden

SOBOTA  je bila v znamenju poslovilne zabave od našega stanovanja na Židovski stezi. Ne vem če bi se temu lahko reklo zabava, ampak bolj »Open house« od jutra naprej. Prvi je prišel brat z otroci okoli 10h dopoldne,  ob  polnoči je odšla zadnja gostja. Skupaj se jih zvrstilo 25. Zjutraj smo pekli rogljičke in kuhali kavo, popoldne in zvečer pa stregli glÖg (kuhano vino po skandinavskem receptu), čaj in piškote. Z dve urnim premorom za kosilo, so se vsi gostje neverjetno lepo razporedili čez cel dan. Zares fejst.  Kar se tega tiče, škoda da se ne selimo večkrat.

Luka in Mark sta bila še vedno pri tatiju, tako da smo se v NEDELJO mi trije odpravili na izlet do Izole.  Na obisk do prijateljev in malo na sonce.  Izpolnil sem tudi svojo obljubo in s seboj vzel tekaško opremo. Švohotnih 10km v zelo polžjem tempu je bilo pri vsem še najmanj pomembno.  Nekako se mi je zdelo, da bi bil to začetek nove sezone. Glede tega imam precej mešane občutke oziroma sem malo zmeden. Želel bi trenirati več, ampak v tem trenutku pojma nimam kako. Kje naj najdem čas oziroma kako naj si organiziram urnik? Pa ne samo da bi našel čas, ampak da bi imel ta moj prosti čas tudi neko konsistentnost. To, da zadnje čase prihaja prosti čas v valovih, me precej jezi. Nekaj se odločiš, začneš, pa pride vmes par stvari, ki so bile precej neplanirane in si spet na začetku. Nimam sicer velikih želja oziroma ambicioznih ciljev, a vseeno. Kakorkoli, ena rešitev se bo že nekako našla. Se mi zdi, da bo po koncu januarja, ko naj bi se preselili, vseeno malo lažje. Jasno pa mi je, da bo v letu 2009 kaj več kot olimpik še vedno utopija.

PONEDELJEK je zaznamoval zadnji dan v službi v tem letu. Ko sem prišel domov, sva s Stašo nekako spontano odprla šampanjec, ki ga ja zmanjkalo okrog osmih zvečer. 2/3 otrok še vedno ni bilo, tako da je bil mogoče res že čas, da en dan ne počneva prav NIČESAR.

Darilom je bil posvečen TOREK. O hektiki v centru mesta se mi zdi, da je bilo že vse povedano. Od revije Kralji ulic do priloge One. Eni kritizirajo našo potrošniško družbo, puhle besede in praznost, drugi razlagajo da ne bi smeli preveč kritizirati, ker gredo stvari na bolje, da je treba biti hvaležen, zadovoljen s tem kar imamo, zapeti en ommmmmm in to je to. Kdo bi vedel. Se mi zdi da imajo na nek način oboji prav. Ali pa narobe, glede na količina nekih novic in razpredanj po različnih medijih. Verjetno nisem povedal nekaj novega in prav tako mi verjetno ni treba brati vsega kar ljudje napišejo, a vseeno. Na to sem se spomnil, ko je Staša po dolgem času preko neta gledala poročila na RTVSLO1 (televizijo smo kakšne tri tedne nazaj brez nekega posebnega razloga ukinili in odnesli v klet).  Na postelji sem se igral z Mihatom in zraven na eno uho ujel novico, o neki gospe v Kanadi, ki je 4 dni preživela v snežnem metežu. Da ne bo pomote. Sem zelo vesel za gospo, da ji je uspelo. Ampak vseeno. Kanada? Glede na to, da nas je 6 milijard na tem svetu, je zelo velika verjetnost, da se je še kje na tem svetu zgodil podoben čudež. Mogoče kje v subsaharski Afriki. Ker tam nimajo televizije, o tem niso poročali. Ampak kaj naj s to novico počnem tu v Sloveniji? Vse skupaj me spominja na netopirje.

SREDA pa je bil »D day«. Stašina mama je Finka in ker stric z brado stanuje na Finskem, ta dan pri nas obstaja poseben protokol. Kot po celi Finski. In ta protokol je kot indijska sveta krava. Dobesedno. Oziroma če mene vprašate, je najprej finski božič, potem pa krava.

Poteka pa takole: ob 12h po njihovem času, iz mesta Turku (pred davnimi leti glavno mesto Finske) slavnostno, s posebno ceremonijo, oznanijo, da se je začel Božič, ter vsem zaželijo lep Božič ter mir na vsem svetu. Če se spomnimo, tudi mi (predvsem Staša) preko neta gledamo to oznanilo.  Glavna dela, kot so pospravljanja ter druge priprave so doma so že opravljena in družina skupaj okrasi smrečico (za razliko od naše domovine, je ta dan na severu praznik). Pri nas doma so odgovori na vprašanja: »Zakaj so pa pri sošolcu Anžetu smrečico okrasili že 1. decembra pri sošolcu Luki Z. pa 10 dni nazaj?«, zelo jasni in vsako leto enaki. »V naši družini jo okrasimo 24.12.« Odstopanj ni niti za milimeter in debata je končana.

Okraševanje smrečic je jasno ritual v malem, prepiranje o tem kam obesit kakšen okrasek in kako postaviti lučke pa obvezen dodatek. Moram priznat, da je bil do sedaj končni izdelek vedno lep. Res pa je da imamo za kritične primere doma dve smrečici (obe umetni). Glavno veliko in malo. Slednja je namenjena tistemu, ki bi s svojimi preveč divjimi idejami kvaril družinski konsenz: «Če bi res rad gor navesil karkoli že, vzemi malo smrečico in si naredi svojo.« It's a free country. Zelo demokratično skratka. (Je pa res da je že dve leti mala smrečica ostala nedotaknjena. Mogoče smo postali usklajeni).

 

Če bi, tako kot praktično vsaka družina na Finskem, imeli savno, bi k protokolu na božični dan spadalo tudi savnanje. Ker tega zaenkrat še nimamo, pri nas sledi  mirno družinsko življenje in pripravljanje posebne večerje. Te jedi (razen lososa) se jedo samo enkrat na leto in to je po mojem eden redkih dni v letu, kjer je odgovor na vprašanje »Kaj bomo jedli za večerjo?« kristalno jasen. Predjed – nasoljen surov losos, glavna jed: koleraba in krompir pripravljena na poseben način, šunka pripravljena na poseben način, grah in za posladek slive s smetano in mandeljni. Zraven se pije glÖg. Moram priznati, da je ponavadi in tudi letos bilo vse precej okusno. Potem pa sledi mučno čakanje da Finnair prileti na Brnik, da se stari ata, jelenček Rudolf in ostalo spremstvo izkrcajo in začnejo deliti darila. Zimzelena tema to leto: je ali ni? Zgoraj omenjena sošolca imata te pojme že razčiščene - Anže je mami že pomagal zavijati darila, Luka Z. pa jih je brez protokola prejel v dar s strani staršev že dan prej.

No mi se ne damo. Finske korenine pač. Okoli osmih je napočil veliki trenutek, zazvonil je zvonec in vsem je bilo jasno, da je balkon, ki gleda na notranje dvorišče »the place to go«. In res. Prisežem Wink Stal je tam doli s svečo v eni in vrečo daril v drugi roki, nekaj povedal po finsko ter odbrzel nazaj na ulico. Za razliko od prejšnjih let nihče ni tekel dol pogledat kaj je prinesel, ampak so otroci šli raje na okno gledat kam gre stric naprej. Čudežno je bila na ulici tam ravno ob tistem času tudi finska babica in čudežno je čez pol ure prišla na obisk skupaj s Stašino sestro K. Evo Mark in Luka sta vse videla in vse vesta, a trio K., Staša in mummu (babica po finsko) se niso dale. Na vsako vprašanje se je našel odgovor. Kaj naj rečem? Po mojem bosta Mark in Luka edina, ki bosta v to bajko verjela še pri osemnajstih.Smile

Za vse, ki jih zanima, pa božičkov palček (tonttu) izgleda takole Smile

V ČETRTEK je bil dan počitka. Kljub megli se mi je zdelo da bi bil pravi čas, da grem malo potečt, a moja ideja je bila veliko preveč heretična. Moram priznat, da je božični večer in božični dan zame kar majhen šok. Trideset in nekaj let je bil to zame dan kot vsak dan. Sedaj pa so se stvari dramatično obrnile. Če sem iskren mi je koncept všeč, a občasno (Staša tega ne sliši rada) vseeno preveč rigiden. Pač sveta krava. In pika. Ker nas je ta dan čakalo kosilo pri moji mami, mi je na pomoč priskočil Miha in njegov bioritem. Bil je čas za spanje in sprehod iz centra, čez Rožnik v Koseze je bil kar spodoben nadomestek teka. Obema je dobro delo. Mihi je spokojno sanjal svoje sanje, jaz pa sem zelo počasi hodil, napol meditiral in napol obujal spomine na skupne treninge. Vmes je pričelo še snežiti in ob redkih sprehajalcih je bilo vse skupaj kot v pravljici. Ko sem se spuščal mimo skakalnic proti Mostecu, me je kar pošteno grabila nostalgija. Po švarcenegerjevsko bi lahko samo dodal »I'll be back.«

In PETEK. Eno od dejanj selitve. Namesto PST-ja sem uspešno spakiral in znosil približno dvajset škatel iz našega tretjega nadstropja do ulice, do avta (ena od »prednosti« tega, da stanujemo v centru in da je dostop z avtom do hiše onemogočen) in iz avta v naše priročno skladišče (beri garaža pri Stašinih starših). Popoldne in zvečer pa sta bila že obarvana s pakiranjem,... in seveda  mrzličnim zaključevanjem tega dnevnika Smile.

Lep teden in lep prihod novega leta vam želim,

Primož 

 
Komentarji (2)
...
2 29. DECEMBER 2008 ob 22:52
Katja
Pozdravljen Primož,

Moram priznati, da sploh ne vem kdo si (na plavalne treninge sem hodila premalo časa, tekaške pa si, glede na zapisano, ti bolj kot ne prešprical)vendar sem uživala v branju tvojega dnevnika.
Glede na to, da vsako leto poskušam prepričati svojega brata, da bi odigral vlogo božička mojim deklicam, verjamem, da mora biti ta dogodek res nekaj posebnega v vaši družini.
Tebi in tvoji družini želim vse dobro v letu 2009, tebi pa predvsem čim manj izpuščenih treningov in morda kakšno tekmo več, kot v osnovi planirano.

Katja
Primož,
1 29. DECEMBER 2008 ob 10:35
Tone
z velikim užitkom sem vsak ponedeljek čakal na objato tvojega dnevnika in vsakič sem dobil novo dozo zanimivih misli. Hvala! Sicer si s treninškega vidika res nepopravljiva zguba, zato pa sta tvoja zvedavost in čut za nenavadne detajle (ki ti potem - kot denimo tisti nič krivi netopirčki, ki niso prosili za analizo - požrejo preveč harddiska, ampak tudi to je ene vrste zabava) naravnost super. Lep dopust na Švedskem in lepo leto tebi in tvojim.
Se vidimo na teku ali v bazenu!
Tone

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: