Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Moj prvi 70.3 - Mirjana Frankovič
 27 bralcem je to všeč. 

Prva polovička na prvem 70.3 Ironman Pula 20.9.2015

Kako naj začnem…, pravkar sem prišla z regeneracijskega teka po prvi Ironman polovički, ki sem jo opravila pred dvema dnevoma. Počutim se dobro, današnji lahkotni tek ob prijetnem klepetu mi je šel enostavno od nog, še malenkost sva podaljšali s kolegico, da nisva prehitro zaključili. Pred dvema dnevoma sem naredila svojo prvo IM polovičko v podobnem počutju, brez kakršnih koli težav…res je šla gladko od rok, nog in glave. Bi rekla, tako (ne)poznavalsko, da je to na račun dobre pripravljenosti, verjetno ustrezne hranjenosti in podpore navijačev. Mislim, dejstvo je, da se v 3K res dela kvalitetno in veliko, zelo veliko in to kvalitetno.

Torej, tekma: prva pulska (in s tem hrvaška) polovička IM, prijavljena sem bila skoraj celo leto prej in sem se že od začetka letošnjega leta sistematično pripravljala (beri: me je pripravljal headcoach in vsi panožni trenerjiJ).

S približevanjem datuma tekme je postopoma naraščala tudi moja trema, ki sem jo sicer dokaj uspešno obvladovala z doslednim izvajanjem zastavljenih treningov in z deleževanjem manjših tekem. A povsem mirna nisem bila, daleč od tega...

Tekme dan:

Lepo, sproščeno, zabavno, podobno kot je bil večer poprej (zelo prijetna večerjica s klubskimi kolegi in njihovimi kolegi), navijači so tu, z vsemi smo se srečali, Marjetka je tu, Gregor, Matej, Mira, Bojan, srečam še Kajo in Igorja, nato se odpravim proti štartu, kjer poiščem fante – sotekmovalce in se spet sproščeno hecamo, smejimo in razigrano pričakamo pok, ki označuje začetek dirke. Hmmm... no tu se začne zaplet, iz višine pogledam proti morju in vidim, da ne plavajo vsi plavalci v isti smeri, hmmm.. stiopim do sodnika, vprašam, kako naj plavam in njegov pogled obstane na razburkanem morju ter popolni zmedi v vodi. Odgovor izostane. Nato le spregovori: »You have to swim around the boy, all the way around«. Pogledam, ampak večina plavalcev ni plavala all the way around okoli tretje boje, ki se je niti iz kopnega ni dobro videlo. Nič, pa gremo, bom že plavala s sotekmovalci. Morje lepo razburkano, prvo bojo najdem, iščem drugi vidim, ne vidim, vidim, ne vidim,  plavam za drugimi, nato pa le zagledam pa... aha tamle je boja, bolj levo moram iti, plavam levo, plavam... in bum. Karambol. V kontra smeri mi priplava plavalka in čelno trčiva. Pogledam malo bolje in ugotovim, da jih kar nekaj plava od sredine direkt nazaj na obalo. Čakaj, tukaj nekaj ne štima, pomislim, se ustavim, pogledam celotno okolico in v daljavi na desni zagledam bojo, aha!, ta je moja in plavam nazaj nanjo. Nato samo še sledim skupini in po kar nekaj dolgih minutah mimo tretje podrte boje in vseh oranžnih priplavam na obalo. In tukaj naši NAVIJAČI, vpijejo, vreščijo, spodobujajo, madona!, še zdaj se nasmehnem, ko se spomnim. Stečem po klančku in spet naši, tokrat Kaja in Igor, glasno spodbujanje, navijanje do konca. Ma super res. Super!

1131: "Uimitor , ea conduce încă!"

Ok, menjava gladko, precej rutinirano (ko jaz rečem gladko, prosim, da vsi, ki ste IM prišetjete dve do tri minute na svoj menjalni čas).

Takoj stisnem en gel, Igor mi je dal zelo dobra prehranska priporočila na predvečer tekme in sem bila dobro opremljena.

Kolo, malo piha, ma bo že. Skočim na kolo, hočem pognati... ne, ne gre... veriga se je snela, verjetno so moje kolo prerukali med tem, ko so drugi svoja kolesa pobirali z droga, saj sem preverila vse preden sem šla na štart. Nič, se zgodi tudi to, me ne iztiri, hitro popravim in že obračam pedala. Kolo fajn, tekoče, trenirala sem na tej trasi,  poznala sem vse klance in spuste, kar se mi je obrestovalo s kar dobro in zanesljivo vožnjo. Vmes se še malo pohecamo z drugimi tekmovalci, rečemo kakšno besedo in že letim naprej. Vsako uro sem zaužila med 200 in 250 kcal. In zares mi energijske ploščice niso preveč ustrezale, sem jih drobila in v malih koščkih jedla, ma me je močno motila masa v ustih in požiralniku. Ob tem, da sem morala upočasnjevati vožjo, kar mi nikakor ni bilo povšeči. Geli so mi bili bistveno bolj uporabni.

Menjava T2, prav tako gladko. Ogrejem noge v prvih dveh korakih in zaslišim huronsko navijanje naših trikajevcev: MIRJANAAAAA. Ma, kar solze mi grejo, ko se spomnim... Extra, extra in še enkrat extra. Potalamo si petke in tečem, noge kar ubogljive, mehur se močno pritožuje, nato se oglasi črevesje. Glavobol (migrenski napadi sproženi s pregrevanjem in sončarico) počasi, a zanesljivo grozi. Ampak tudi na to sem bila pripravljena. Na okrepčevalnici se ustavim, spijem svoje vnaprej pripravljene lekadole, uredim vse in tečem naprej. Glavobol ustavim povsem, noge lahke, na momente pripeka vročina, vendar noge kar zdržijo, pijem na vsaki drugi okrepčevalnici, občasno stisnem kak gel.

>Ok, navijači, navijači in spet navijači, mislim, da so bili vsepovsod po Puli navijači 3K ali moji domači ali kaki prijatelji, znanci, neznanci, naključni obiskovalci, drugi Slovenci, domačini, turisti, ma ... petk in vzpodbudnih besed veliko na vsakem kilometru.


Razveselim se prve zapestnice,  druge prav tako, pri tretji pa začnem proslavljati, tečem, vesela sem, Tina steče z menoj, smejem se, zadovoljna, tik pred ciljem vsi moji domači, podelimo si petke, čestitajo mi že tam, nato stečem proti rdeči preprogi... na samih vratih pri vhodu sami 3K NAVIJAČI!!! Tako je bilo lepo, da mi je bilo kar malo žal, da ni še malo dlje trajalo... Medalja, nasmeh, fotka in grem pozdraviti svoje najdražje. Dobim šopek sveže nabranih rož (upam, da niso bile pod Unesco zaščito kot sama Arena), se objemamo, solze mi tečejo, vesela & zadovoljna.

Utrujena? Niti ne. Če bi mi takrat Igor rekel, da je treba še en krog odteči, ker je to dobro za..., bi ga pač odtekla. On bi sicer rekel: »Dajmo se potrudit.«

Dan po tekmi:

Ja, čutim noge, malček bolečina sem in tja, ma nič posebnega... Po tej dirki sem zares optimistična glede LM maratona, ambiciozno sem prestavila prijavo iz 21 km na 42 km. Bom odtekla. V svojem tempu, ma bom odtekla. Ta teden je čas za počitek, prihodnji se začne pa zares.

Komaj čakam postavitev planov za 2016, zaželela sem si še kakega maratona, pa polovičko ali dve... Budimpešta pravijo, da je lepa, Švica tudi...

Hvala vsem, ki ste pomagali doseči mojo polovičko. Vsem!

Hvala Mojci B. Mojci A., Marjetki, Marti, Gregorju, Matjažu, Obiju, Alešu, Mateju, Miri in Bojanu, Tini, Saši, Alešu, Lovru, Jasmini, Roku F., Luki, Piji, Katji, vsem kolegom tekačem, kolegom plavalcem in kolegom kolesarjem, in zares veliko hvala Kaji in Igorju.

Mirjana

 
Komentarji (1)
Dolga pot
1 25. SEPTEMBER 2015 ob 14:44
Igor
Kaj je Mirjana postorila v nekaj več kot enem letu od kar se nam je pridružila! Res spoštovanja vredni dosežki so za njo. Bravo, bravo Mirjana!

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: