Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Kdaj so Radenci?
 20 bralcem je to všeč. 

Na začetku poletja sem se dokončno odločil, da se spopadem s svojo dolgoletno željo – maratonom. Ker je bil cilj oz. želja zastavljen razmeroma ambiciozno (končati v času pod tremi urami), sem se pridružiti organiziranim pripravam 3K.

Priprave so potekale precej gladko (beri: brez poškodb, ne brez kaj-mi-je-tega-treba trenutkov) in zastavljeni program sem opravil praktično v celoti. In tako je po nekaj mesecih priprav in (bolj kot ne) stalnega razmišljanja o maratonu napočil 25. 10. – tekaški dan D. Načrt oz. taktika je bila (skovana tudi po nasvetih Igorja in Boštjana) sta bila sila enostavna: držati se balončka 3:00 kolikor dolgo gre. A ker je laže reči kot storiti, se je nervoza v zadnjih dneh pred tekmo v vedno krajših intervalih izmenjevala s strahom.

Na tekmo sem prišel dobro razpoložen, našpičen in bližina znanih obrazov na štartu je delovala precej pomirjujoče. Prvih 10 kilometrov je šlo pravzaprav težje, kot sem pričakoval. Nekako se nisem počutil dobro, mogoče se je nekoliko poznala tudi živčnost. Srčni utrip je bil nekaj udarcev višji od pričakovanega. Drugih 10 km je bilo precej lažjih in manj stresnih. Utrip je padel v pričakovane okvire in do okrepčevalne postaje na Tržaški je šlo vse po načrtih. Tam me je nekoliko vrglo s tira, ker sem uspel vzeti kozarec z vodo šele v četrtem poskusu. Prste na rokah sem imel namreč čisto ‘zmrznjene’ in sem popolnoma izgubil moč v njih. Tako sem si več vode zlil v oči kot v usta in je popil kvečnjemu požirek. Čez nekaj kilometrov, ko sem se odločil vzeti drugi gel, se je težava s prsti ponovila. Kar dolgo sem se trudil odpreti zadrgo na žepu, medtem ko mi je zapreti nikakor ni uspelo. Po minuti ali dveh neuspešnih poskusov mi je na pomoč priskočil sotekač. Po petih kilometrih (na približno 27. kilometru) sem opazil, da imam že kar trda stegna in da malce težje priključujem skupini predvsem od spremembah tempa, a niti sanjalo se mi ni kaj sledi.


Ko smo se približevali postaji na 30 km, sem nekaj metrov pred njo ugotovil, da je skupina spet nekoliko pospešila. Pogledal sem, kje je na postaji voda, pogledam spet skupino, razdalja je bila še malo večja. Poskusil sem pospešiti, ni šlo. Poskusil sem še enkrat, zopet brez uspeha. Takrat me je obšlo: »Evo ga, slavni Maratonski zid!«. Vzel sem vodo in še zadnjič poskusil dvigniti tempo. Neuspešno. Tempo mi je prvič padel pod 4:15 minute na kilometer. Čez 100 metrov, ko smo prišli do klančka pod cesto Hradetskega, mi je že bilo jasno, da bi se moral zgoditi manjši čudež, da bi še lahko ulovil skupino, obenem pa je bilo do cilja vseeno še 12 km in loviti skupine za vsako ceno ne bi bilo pametno. Na klančku navzdol mi je zopet uspelo nekoliko dvigniti tempo. Pred sabo sem gledal Boštjana, ki je prav tako odpadel od skupine. Poskusil sem ga do konca spusta ujeti, a mi ni uspelo. Do železniškega podvoza nad Kajuhovo sem še nekako držal razdaljo, a ko se je cesta spet začela vzpenjati mi je bilo dokončno jasno, da je sanj o rezultatu pod tremi urami konec. V tistem trenutku me je prehitel še drugi balonček 3:00 (prvi balonček je bil na 30. kilometru približno dve minuti hitrejši). Poskusil sem priklopiti tej skupini, a ni šlo. Ko sem se približeval vodni postaji na Šmartinki, sem opazil, da sem že pošteno žejen in sem se zaradi težav na postaji na Tržaški odločil, da bom prvič padel pod križem. Ustavil sem se, vzel tri kozarce vode, jih spil in stekel naprej. Po navadi pravijo, da ko se enkrat ustaviš, je težko spet začeti teči, a moram reči, da je bilo meni že prej tako težko, da nisem opazil nikakršne razlike.

Čez kak kilometer sem pojedel še preostala dva gela, saj sem upal, da se bo počutje nekoliko izboljšalo, a ni prav veliko pomagalo. Na Štajerski cesti (proti Stožicam) sem dobil s strani vodo in spet poskusil pogasiti žejo, a mi je v trenutku postalo slabo in sem še drugič padel pod križem. Preprosto ni šlo več. »Do naslednje luči hodim, potem pa tečem naprej,« sem si mislil. Res sem začel teči. Mislil sem le še na cilj. Čez kakšen kilometer sem zaslišal Igorjev glas (prej ga sploh nisem opazil) »Ok, poskusi držati tempo! 3:05 bo tole. Še 5 km. Kar tak tempo naprej, ne se ustavljat!« Moram priznati, da bi do cilja gotovo še zahodil, če me ne bi bilo ‘strah’, da me bo videl Igor in jih bom potem slišal. Kilometri so postajali vedno daljši. Če sem prej odšteval kilometre, sem takrat že odšteval metre. »Zdaj sem gotovo pretekel že 200 metrov.« Pogledal sem na uro. »TO‼ 300 metrov je že, še 1700 metrov.« Ko sem tekel mimo stolnice, sem se spomnil Robijevih besed, kako te v zadnjih kilometrih ‘nese’ publika. Moram priznati, da sem sam bolj upal, da me v takem stanju ne vidi kdo znan, kot da bi me publika »nesla«. Tako sem odtekel še Slovensko in ko sem zagledal semafor v cilju sem si mislil »Ajde, stisni še tole, da bo pod 3:04« in sem uprizoril najpočasnejši sprint v zgodovini teka. Pretekel sem še celotno ciljno preprogo, ker me je bilo strah, da se bom ustavil in obstal kakšen meter pred ciljem. Ko se mi je zazdelo, da sem že gotovo prečkal ciljno črto, sem se skorajda na mestu ustavil (kasneje sem na posnetku videl, da sem se ustavil dobesedno pol metra za ciljno črto). Takrat sem tudi opazil, da sem očitno ves čas vlekel rame navzgor (stara tekaška razvada), in tako se je začel interni dvoboj za najbolj boleč del telesa med ramenskim obročem in stegni. V cilju sem nato zagledal še ostale naše, a v glavi sem imel le eno misel: da čim prej dobim vodo in se usedem.

Ob prihodu v cilj sta me obšla veselje, da je konec, in predvsem razočaranje, saj sem bil tri minute in pol prepočasen. Ko sem se vlekel proti avtu (glej pripis) sem si mislil: »Katastrofa! Nikoli več! Ni šans, da še kdaj tečem! Nikoli več!«. A ko sem se enkrat privlekel do avta, se malo ogrel in prišel k sebi, je razočaranje minilo. »3:04 … pa saj ni tako slabo … za prvič bo v redu. Ovo mi je škola i drugi puta ču pametnije!« Ko pa sem doma tuširal, pa sem se že zalotil pri misli: »Pismo, ni mi uspelo pod tremi urami… cilj ostaja … jaz ne morem čakati do drugega leta … kdaj so Radenci?«

P. S.: Odiseja na poti proti avtu si morda zasluži svoje poročilo, a »to make a long story short«: zgubil sem domače, ki so me čakali na cilju; hodil sem kot Notredamski zvonar, saj me je tako bolel ramenski obroč, da se nisem mogel vzravnati; zeblo me je, da so mi dobesedno šklepetali zobje; neznani tekači so prišli do mene in vprašali, če sem v redu, če potrebujem pomoč, mi dali vodo in gel; avto sem imel parkiran »čez pol Ljubljane«.

Urban

 
Komentarji (3)
Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj....
3 20. NOVEMBER 2015 ob 18:15
:-

, 6.3.2015...... http://goo.gl/0ENnU4

3:00
2 20. NOVEMBER 2015 ob 12:09
Baki
... to je za nekatere znanstvena fantastika ... za tebe pa (ko sem te videl na treningih, sem prepričan da) za naslednjim vogalom. Radenci!! Čestitke!
Izhodišče
1 18. NOVEMBER 2015 ob 07:44
Igor
za preboj pod 3 ure je pa zelo dobro. Z zanimanjem bomo spremljali razplet prihajajočih tekem.

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: