Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Svetovno prvenstvo Ironman 70.3 (Mooloolaba, Qeensland, Avstralija, 4. Sep 2016)
 24 bralcem je to všeč. 

Torek, pred nedeljsko tekmo - prvi pravi dan tu. Bosi raztek po obali, ker velja uživati v dolgih peščenih plažah, pa še copatom se izognem, saj sta gležnja zaradi štiriindvajseturnega sedenja v letalih podobna melonama. Sicer dober let, kopica filmov, spanje na zalogo…


Baza

Jani Železnikar, ki je tukajšnjo sceno že spoznal in bo to prvenstvo zanj bolj postaja na poti v Kono, me je prijazno popeljal po trasi kolesarskega dela, predvsem, da bi si ogledala klance. Danes tisti hudi s spletnih forumov sicer ne izgleda tako, kot ga opisujejo, a na tekmi bo po 45 kilometrih lepo našpikal noge: dvakrat 300 m nečesa med naklonino in zidom ...

Vznožje

... potem pa tri kilometre, še vedno klancev, ne pa valov, ki bi jih bilo moč preskočiti z inercijo. Na koncu pred ravnino spust za pilote strmoglavcev, in potem valovito do naselij, še bolj zložen vzpon, spet valovi in spust v Mooloolabo na T2. Po ogledu mi je žal, da vzponov ni več, saj smo primerjavi s tekmeci le bolj med hribovci. Po ogledu se zapeljem naravnost v servis in iz previdnosti kupim novo verigo, saj nisem prišel tako daleč, da bi na ostal sredi tistega klanca s strgano.

Še pogled na tek: na grafu izgleda sicer ravnina, a ni - takoj po menjavi vzpon, pa potem takoj dol in tudi nasploh proga ni prav nič zlikana, zato ne bo ravno nedeljski sprehod.

Sicer je tu do petka zelo sproščeno. Veliko razkazovanja muskulature, karbona in tekstila v čimveč fosfornih odtenkih. S showom so začeli že na letalu, a tam bolj s cunjami in vsem možnim z logom IM. V petek parada ...

... ki jo na obali z demonstracijo sposobnosti v razburkanem morju zaključijo

lokalni reševalci iz vode Surf Life Saving Australia.

Sreda zjutraj, zjutraj tudi zato, ker je morje še relativno mirno, je namenjena organiziranemu plavanju v oceanu. Zaliv je na prvi pogled varen pred valovi, a v petek na dan parade narodov, veter nabija proti obali meter in pol visoke valove. Danes se plava lepo, bo pa na tekmi zaradi motne vode precej težko najti hitre noge za draftanje.

Vse dni v strahu, da bi bile tablete za ubijanje jetlaga na spisku WADA, preventivno ostajam na starem, dobrem baldrijanu. Ne pomaga kaj dosti, zato po nekaj urah spanec zamenjata nočno gledanje televizije in potem velik del malo omamljenega dnevnega življenja.

Check-in in T1

O tem, kako se lotiti tekme, sem precej razmišljal in predelal tudi nekaj zanimivih idej, ki pa bi jih poznavalci hitro zavrnili, predvsem tisto o pristopu "puna granata" s krikom Geronimo, ki mi je sicer zelo pri srcu.

Predvsem svetovno prvenstvo tudi za generacijo rahlo načetih ni navadna dirka. Prvi na vasi so tu le enaki med približno primerljivimi ali slabši od njih. A po drugi strani format tekme ne sme zapretiti in povzročiti pretiranega spoštovanja. Vanjo bi se lahko spustil z namenom čistega uživanja, češ, za slot se je bilo treba potruditi, zdaj naj bo malo drugače. Spet po drugi plati pa je to tekma in tekma je vedno about the racing, not the pleasure. Dilemo je v zadnjih dneh pred odhodom z nasvetom razpletel Doktor z recepturo o potrpežljivosti do konca kolesa, potem pa razpaljotko v tekaških copatih. Recept je razdelal sicer malce drugače in bolj slikovito, a ga zaradi možnosti, da to spletno stran bere tudi kdo brez spremstva staršev, prepuščam ustnemu izročilu pri samem viru.

5:00

Sicer namestim in vklopim vso elektronsko navlako na kolesu in zapestju, a je ne bom gledal. Tokrat bom zastavil po občutku in ne bom dirkal z in proti powermetru ter pasu za pulz. Zato danes adijo, watti, odstotki od FTP, kadenca, pulz in hitrost. Po dogodku lahko povem, da se je (tokrat) obneslo, a tega seveda nikakor ni razumeti kot nasvet. Bilo pa je sproščujoče in malo manj robotsko.

Z Janijem pred štartom

Iz vode sem želel tako, da bi se lahko potem spravil v dobro skupino na kolesu in v koloni umirjeno odvozil kolesarski del. Pa sem v vodi nekaj izgubil, ker me je ves čas odnašalo stran od boj, nekaj, ker nisem našel hitrih nog pred seboj, nekaj pa je izpuhtelo iz misterioznih razlogov. Ker je to postala že moja klasika, se nisem pretirano sekiral. Naprej greš s približno šestdesetega, sta sporočili navijačici, ki sta ob izhodu na obalo divje šteli modre čepice pred menoj.

Menjam spodobno hitro, v primerjavi s tekmeci tudi zato, ker je večina mojih age grouperjev kolesarske čevlje obuvala že v menjalnem prostoru, pa je bilo teka v njem za kakih štiristo metrov in je bilo v njem bosih nog mogoče opraviti bistveno hitreje kot obut. Prvih dvajset kilometrov peljemo proti severu v smeri Noose. Aussiji so za tekmo zaprli pol pacifiške avtoceste, veter piha v hrbet, brnenje karbona je čudovito, glava je med rameni, štejem trofeje, od zadaj nikogar.

Proti Noosi

To velja izkoristiti in čimbolj uživati v drsenju skozi zrak, saj je na dlani, da bo na obratu stal oštir, ki bo poračunal zapitek: nazaj gre dvajset kilometrov počasi, sicer še vedno na aerobarih, a sedaj zaradi lažjega obvladovanja vetra. Po nekaj več kot štiridesetem kilometru je ravnine konec. Ta del sem prevozil v celoti solistično, ker tiste želene skupine zaradi slabšega plavanja nisem našel, pred seboj pa sem imel slabše kolesarje iz prejšnjih startnih valov. Gremo na Rosemount Hill, v katerega uvede tisti klanec iz uvoda, zaradi katerega so na briefingu padala resna vprašanja starejših udeležencev, ali bo organizator ob robu zarisal koridor za peš hojo navzgor in ali bodo sodniki cikcakanje razumeli kot oviranje pri prehitevanju, kar bi lahko nagradili s postankom v osovraženem šotoru. Mimogrede, bilo jih je veliko in bili so strogi. Glavni sodnik je prepoved vožnje v zavetrju plastično razložil z obvestilom, da znanost še ni odkrila kakšnega posebnega pojava, ki bi na vzhodni avstralski obali povzročal magnetizem med dvema kolesarjema, rekoč: drafting is a matter of choice, not metaphysics! Duhovito in jedrnato. Pred klancem sem želel priti v položaj, ki bi mi omogočal vstop v čimbolj čisto strmino, ker bi s tem zmanjšal tveganje, da bi mi kdo v težavah zaprl linijo. Lep načrt, a ko sem se zagnal vanjo, je na njej gomazelo kot na Kekcu v Kranjski gori med šolskimi počitnicami. Z malo sreče in prav ob desnem robu se je vendarle lepo izšlo in sedaj se je treba vreči le še v zaključnih nekaj deset kilometrov. Naprej je tu odsek gori-doli, potem nekaj ravnine, še del avtoceste in na koncu lepo speljane ulice v Mooloolabi. V menjalnem prostoru na obešalnikih v moji soseščini visijo bolj posamična kolesa, kar potrdita tudi navijačici pri izhodu iz T2, ki povesta, da sem ne skočil za štirideset mest.

Tekaška proga je dvokrožna, a že za začetek je treba v tisti klanec, pa nazaj do ravnine ob morju, po sosednjem Maroochydooru, nekaj urbanega sightseeinga in nazaj, spet klanec in obrat v drugi krog. Prav priročno za krče, veter tja v hrbet, nazaj seveda ne, zato bomo napadli spoštljivo, a z mislijo, da bi se morala zadeva odvrteti okoli 1:30. Na začetku je precej pomagalo sproščeno bosonogo tekanje ob kolesu v menjalnem prostoru, ki je noge domala neopazno pripravilo na tekaški korak še pred vstopom v tekaški del. Posledica dolgega menjalnega prostora. Še pred tekom sem vedel, da bo mantra teka čez vzpetine "Rad imam tek v Krnico!" Prvi krog je lep, sproščen, z dobro frekvenco in dolgim korakom in želim si le še podobnega.

Prvi klanec

Serijsko prehitevanje je najboljše poživilo, vse se odvija dovolj sproščeno, da je moč ugotoviti, ali je vmes tudi kdo iz iste starostne skupine. Nekaj jih prehitim, mene nihče, pa še statistično verjetno je, da koga sploh nisem opazil, kar pomeni le, da gremo po lojtrci navzgor. V drugem krogu se je nasprotni veter okrepil in v daljavi je videti, kako je po progi poletel del šotora, ki so ga postavili prek okrepčevalnice. Zadnji klanec je vedno vedno tisti klanec preveč, a je tu in zato ga je treba zgristi. Je pa po drugi plati celo blagodejen, saj me loči le še kilometer do preproge. Hitro ali počasi? Čas je za razum, ne tvegaj krčev, zložno torej, potem pa navzdol in v ciljni koridor kot na intervalih, a ne tako hitro, da ne bi opazil Nine, ki mi podaja zastavo. Tega seveda nisem treniral, zato se vanjo lepo zapletem, a do cilja le zavihra.

Vem, da je šlo zelo dobro, dalo bi se odteči še kakšen krog, a z lahka sprejmem, da ga ni treba, čas vidim, uvrstitev pa me v tistem trenutku posebej ne zanima.

Kasneje, napojen in nahranjen na obali klepetam z Angležem in ker je omrežen, ga prosim, naj pogleda še mojo uvrstitev. Fejst gospod, a tudi po toliko urah napora ga ne zapusti smisel za humor: “What did you say, Peter, number 482? You seem to be disqualified, not good, not at all ... no, no, just kidding!” Ko pove uvrstitev, mi raztegne usta do ušes in odpihne do najboljših navijačic. Konec.

Kaj je moč iskati in najti v taki tekmi? Če pustimo ob strani rezultat, nekaj obveznih muk, izzive in ostale klasične sestavine s paleto vseh mogočih občutkov - vse to je del paketa - tokrat tudi pripetljaj s kolesarskega dela, zlasti pa po njem. Po evropsko sem v deželi, kjer imajo volan pač drugje, zavzel desni del levega pasu, na tekmi namenjenega prehitevanju, kar zaslišim zverinsko kričanje "Keep left!", kar me dobesedno odpihne na rob, mimo pa pade vpijoči. Stopim na pedala in ko sva vštric, se mu opravičim ter zamomljam nekaj o kontinentu, kjer vozimo po drugi strani. Sprejme. Po tekmi se z gospodom, mimogrede, tolkla sva se za sosednji mesti, srečava in zdaj se on opraviči meni, rekoč, da je iz nacije, ki je ponosna na vljudnost ter doda, da upa, da ni vrgel slabe luči, ne nase, nanjo.  Spoštovanje. Lekcija? Nekaj najbolj normalnega? Bodi razmislek prepuščen vsakomur posebej.

Peter

 
Komentarji (1)
Hawaii
1 17. SEPTEMBER 2016 ob 21:23
Jani
Lepo si opisal potopis... Moram še dodati, da si bil drugi jaz pa šesti med evropejci..vsa čast. Čudovito sva zastopala Slovenijo in Evropo.
Jani

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: