Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Swissman 2017, David Pagon
 22 bralcem je to všeč. 

Moja zgodba z Xtreme triathlnom se je začela že med pripravami na moj prvi polovični Ironaman Rapperswil 2010, ko sem si vrtenje pedal na trenažerju krajšal z motivacijskimi IM Youtube filmčki med katerimi sem naletel na Norseman.

Lepi spomini na roadtrip iz leta 2006, ko smo s prijatelji v 23 dneh prevozili celo Norveško do Nordcapa, Finsko in Švedsko in veliki apetiti po preizkušanju zgornjih meja mojih zmogljivosti so botrovali odločitvi, da se za 40. rojstni dan prijavim na to tekmo. Odločitvi je pritrdila tudi moja boljša polovica in Norseman je šel uradno na moj (beri: naš) Bucketlist! Ker je bilo takrat do moje 40ke še kar nekaj let sem začel počasi nabirati kondicijo in izkušnje (teoretične in praktične).

Jeseni 2016, v moje veselje, nisem potreboval opomnika iz Bucketlista, da bi me spomnil na moje zaobljube izpred sedmih let in z navdušenjem malega otroka izpolnil formular za prijavo v žreb za 2017. Da ne govorim o navdušenju tega otroka na čakanje rezultatov žreba in ne o razočaranju, ko je prišel mail z vsebino »We are sorry...«. Aja, od ca. 4000 prijavljenih izžrebajo le 250 »srečnežev«. Ker sem si za sezono 2017 zastavil »vsaj« celi Ironman sem takoj začel z iskanjem primerne zamenjave Norsemanu in se prijavil v žreb Celtmana in Swissmana (še preostala dva iz nabora allXtri). No, v mislih pa že razmišljal o IM Lanzarote ali IM Nica. Hvala Bogu sem imel v tretje srečo in dobil mail od Švicarjev, »We have charged your credit card«. Od takrat pa je šlo vse zares!! Da ne bom predolg, kljub temu, da je bilo veliko zanimivega med 7 mesečnimi pripravami (Smučarija, nov kolo, kolesarski »izleti« v Istro, Parenzana triatlon, Tek trojk, poškodbice, masaže, smiljenje samemu sebi oz. kaj mi je tega treba,…), bom izpustil celotno dogajanje do nekaj dni pred odhodom v Švico, ko sem bil očitno tako sproščen glede tekme, da so me drugi bolj spraševali, kaj in kako, kot pa bi se moral sam.

Par dni pred odhodom sva se slišala z mojim prvim spremljevalcem Klemnom Rojnikom (ja to srečo sem imel Smile), da sva dorekla nekaj podrobnosti o sami tekmi in na kaj se sploh naj pripravi oz. kaj od  njega pričakujem. Poleg Klemna je z mano v Švico šel tudi drugi spremljevalec Domen Bekš, ki me je z njegovo Žirovsko iznajdljivostjo rešil nepotrebnega čakanja v T2.

Četrtek, 22. 6.2017

Dopoldan v Ljubljani poberem Domna in v nizkem preletu, z veliko smeha in sproščenih debat, pičiva mimo Milana proti Asconi. Krepko v popoldanskih urah prispeva na kraj zločina, temperatura v Asconi 34,5°C, hitra nastanitev v Rainbow apartmaju, med katerim si seveda vzameva čas, da nazdraviva z dobrodošlim hladnim pivom, ki naju je pričakal v hladilniku. Nato skočiva še na hiter ogled jezera, »Lago Maggiore«, ki je najzahodnejše od treh velikih predalpskih jezer v Italiji in po velikosti (212,5 km2) drugo, takoj za Gardskim jezerom, sledi večerja in sprejem prvega spremljevalca in njegove boljše police. Krepko po 22.00 končno pride na vrsto počitek.

Petek, 23. 6. 2017

Dolg jutranji spanec v apartmaju, pošten zajtrk, na grobo pripravim stvari za sobotno tekmo in potem se počasi z avtom odpravimo na prizorišče štarta, ca. 15km od apartmaja. Poiščemo točno lokacijo T1, vklopim Garmina in se s kolesom odpeljem čez prvi del kolesarske trase, ki pelje čez Ascono, Locarn in nato po dolini proti Biasca in je po priporočilih organizatorja smiselna za predhoden ogled. V pričakovanju sproščene ravninske vožnje me je razgibanost prvih nekaj km, kar pošteno streznilo z dejstvom, da je tukaj ravna le gladina jezera. Tolaži me le to, da so noge lahke, spočite in pripravljene za boj. Na začetku doline, ki vodi proti Biasci, se obrnem nazaj proti T1. Na plaži me že čakajo Klemen, Domen in Žana, sledi kratek čvek in skok v toplo jezero. Po kopanju se odpravimo na registracijo in racebriefing, ki sta itak potekala po Švicarskih standardih.  Odhod v apartma, večerja (zelena leča s popečeno zelenjavo) in finalna priprava opreme za tekmo ter določitev bojnega plana s Klemnom in Domnom za samo tekmo (kje točno bodo naše okrepčevalnice, okvirni čas mojega prihoda, kako in kdaj me bo Klemen spremljal na teku in še in še).

Swissman se namreč, poleg 5.500 višinske razlike, razlikuje od običajnih Ironmanov po tem, da na progi ni okrepčevalnic ter zapore cest.  Vsak tekmovalec tako potrebuje najmanj enega spremljevalca, da ima na progi vse kar potrebuje. V prejšnjih letih se je že zgodilo, da je na kolesarskih prelazih padal tudi sneg. Poleg lastnega suporta pa je zahteva organizatorjev tudi, da se tekmovalcu v Grindelwaldu (956 mnv) na 33. km teka, pridružiti spremljevalec in skupaj prehodita/pretečeta (če le lahko) zadnjih 9 km do gorskega prelaza Kleine Scheidegg (2061 mnv). Na tem odseku je obvezna tudi dodatna oprema tekmovalca in spremljevalca: oba morata imeti nahrbtnik s predpisano vsebino. Še to…za teh zadnjih 9 km sva s Klemnom potrebovala 1uro in 38 minut, brez pavz. Tekla sva kjer sva lahko, vendar teh priložnosti ni bilo veliko.

Profil proge (plavanje, kolo in tek). Vir: http://www.suixtri.com

Po razdelitvi nalog se odpravim spat s čepki v ušesih, da preprečim nepotrebne motnje iz okolice (lajež psov) in budilko nastavljeno na 1:45. Ja, na 1:45.

Sobota 24. 6. 2017

Budilka zvoni 1:45, vstanem, sledi WC, zajtrk (v vodi namočeni riževi in ovseni kosmiči s chia semeni, kokosova moka, mleti lešniki, sezamova in lanena semena, kakav v prahu, rozine in datlji) in kava (črna kava brez dodatkov). Domen odhiti po avto, spakiramo in ob 2:30 že pičimo proti Asconi (196 mnv). Vreme jasno in toplo (24 °C). Tam k sreči parkiramo blizu T1 in že pri avtu napolnim gume na samo 7 barov, da ne bo preveč treslo med 12 km vožnjo po tlakovani cesti do Gotthardpassa. Nato s Klemnom skočiva v T1, kjer parkiram kolo in dorečeva še zadnje podobnosti, ko pribrcam iz vode.

Spremljevalca kot se šika.

Nato se skupaj z ostalimi 261 sotrpini odpravimo peš do pomola, kjer nas čaka ladja za prevoz na štartno mesto. Štarta se na otočku Brissago (botanični otoček v privatni lasti). Tik pred vstopom na ladjico sledi še vazelin tretma od glave do pet, oblečem neopren ter v roki kapca, očala ter  banana in Coca-cola. Ob vstopu na ladjo vsakega tekmovalca pozdravijo trije direktorji dirke, res lepa gesta, in ti zaželijo vse dobro. Poiščem prost sedež in ob 4.00 začnem počasi mleti svoj betonažni ritual (s tem preprečim, da bi med tekmo hodil na veliko potrebo), banana in 0,5 l Coca-cole.

Iz ladje v vodo... Vir: http://www.slowtwitch.com

Ozrem se okrog sebe in opazujem kako se ostali pripravljajo na svoj dolg dan. V tem trenutku mimo mene pride Iron Cowboy, tip ki je zapovrstjo opravil s 50 IM, v 50 dneh, v 50 zveznih državah in nisem mogel, da ga ne bi ogovoril. Tip je pač posebnež in želel sem z njim spregovoriti nekaj besed. Ja, res je cool J. Ob 4.15  ladja krene proti otočku, metuljčkov pa še od nikjer. Ob 4.50 prispemo do otočka, kjer nas po hitrem postopku, preko brežine za pomolom, strpajo v  vodo. Voda ima prijetnih 22°C in v daljavi se že vidi utripajoča oranžna luč, ki kaže smer plavanja oz. cilj v Asconi (daleč, zelo daleč). Še nikoli nisem na tekmi plaval v ravni linij 3,8 km. Tukaj se mi v glavi pojavi misel kot vedno, zakaj mi je tega treba in ta je pa res zadnji! Ob 5.00 kravji zvonci naznanijo štart in gremo. Maham in maham, pa maham in maham,…a utripajoča luč ni nič bližje. Po ca. 15 min se pojavi neprijeten občutek v trebuhu, ki pa je po nekaj minutah in enem poštenem podrtem kupčku izginil. Oranžna luč ni nič bližje, zato začnem s štetjem zaveslajev do 100 in nato pogledam kje sem. Ja, na 100 zaveslajev, saj sem pred sabo imel super plavalca, ki je odlično držal azimut in sem lahko spremljal le njegove noge. Končno oranžna luč na dosegu roke….in po 1:02 pridem iz vode in takoj zagledam Klemna, ki v roki drži mojo majico in takrat sem vedel, da bom tranziciji, kljub moji počasnosti in mišljenju, da tukaj pa res ne bomo hiteli, opravljal hitro in da se sekunde ne bodo izgubljale po nepotrebnem. Ura 6.05 in odhod iz T1…hitro čez Ascono, Locarn in nato v dolino proti Biasca. Ta odsek, ki sem se ga bal, da ne zavijem v kakšno napačno ulico, je bil pokrit s policisti v vsakem križišču in vse je šlo hitro. Prvih 5-10 km občutek v nogah dober le en velik problem, vsi se vozijo mimo mene?!?! Tolažim se, da je tekma še dolga. Prigovarjam si…vozi svojo tekmo in pusti rezultat, ta bo prišel sam po sebi. Prav tako me čakanje na treh semaforjih ni prav nič zmotilo. Prva okrepčevalnica na 48 km (Bodio, 303 mnv), menjava bidonov (en z vodo, drugi mešanica vode, sladkorja in soli) in Klemen me takoj zbrifira, kje sem v absolutni konkurenci.

Tlakovani "špageti" proti Gotthardpass. Vir: http://www.slowtwitch.com

Nadaljujem po lepi dolini proti Airolu (1175 mnv), kjer tekmovalci zavijemo desno na prvi resen vzpon po 13,5 km tlakovani stari cesti proti prelazu Gotthardpass, spremljevalci pa morajo na vrh po novi asfaltni cesti…moja Zarja bi rekla »To ni pošteno!!!Zakaj…« V svoji karieri sem prevozil kar nekaj tlakovanih cest, a ta me tako prevzame oz. bolje šokira s svojo tresočo površino, da iz žepa potegnem telefon napravim nekaj slik. Klanca ni in ni konec, saj se dvigamo že od samega štarta (v 92km s 196mvn na 2061mvn…naklon klanca seveda temu primeren). Za ovinkom sem že pričakoval vrh prelaza, a dobil sem le prelep razgled na prelaz ter vijugasto cesto kot špaget, ki vodi do njega. Takrat sem šele zares  ugotovil kako bodo tu izgledali klanci. A se že tolažim, da ko pridem na ta prelaz je za mano že več kot polovica kolesa in v 92km s 196mvn na 2091mvn je naklon klanca temu primeren. No in prišel je Gotthardpass (2091 mnv) in ob cesti Klemen in Domen, ki me spodbujata in menjata bidona. Oblečem anorak in gasa v dolino do Hospentala (1500 mnv), sledi cca. 6 km raven odsek do Reapla (1544 mnv) in nato desno proti Furkapassu (2436 mnv). Kljub vročemu soncu, ki me žge v hrbet uživam v pogledu na gorske slapove in vrhove ter v poslušanju gorskih parnih lokomotiv, ki tako kot jaz sopihajo in trobijo, ko se vzpenjajo po pobočjih noro strmih gora. Priporočam vsem kolesarskim navdušencem! Po ca. 12 km prisopiham na Furkapass (2436mnv), kjer se zvrti okrepčevani ritual in že pičim proti Gletchu (1756 mnv). Tresem noge in se pripravljam za zadnji, najkrajši, 6 km vzpon na Grimselpass (2160 mnv).

Na vrhu spet okrepčevani ritual in že pičim v meglo, ki se dviga iz doline nad Innertkirchenom. Sledi vrtoglavi spust (hitrost 70-80 km/h) do Innertkirchna (625 mnv), ki pa ga vmes  prekine huda nesreča dveh motoristov in zapora ceste. Ustavim se poleg mojih dveh spremljevalcev, ki že stojita v koloni, jima oddam anorak in skupaj z Norvežanom #226 preskočiva odbojno ograjo ob cesti in peš nadaljujeva mimo nesreče. Nadaljujeva spust proti Innertkirchnu in vmes me Norvežan, malo za šalo malo zares, vpraša, kje bova kupila superge za tek, če bosta najina spremljevalca ostala v koloni. Spustiva tempo in nadaljujeva proti T2. Po prihodu v T2 (Brienz, 567 mnv), naju organizatorji takoj pomirijo, da bo za čas čakanja na spremljevalno ekipo zaradi nesreče, čas ustavljen in hkrati ponudijo hrano in kombi, kjer se lahko pogrejeva. Norvežan je povsem iz sebe in debatira z organizatorji, jaz pa sem s tem kar zadovoljen. Sežem po Coca-coli, se usedem na klopco, da v miru naredim malo razteznih vaj in tako počakam Klemna in Domna. Še preden se dobro namestim na klopci že prileti Klemen in mi iz nog potegne kolesarske čevlje in že priganja, da je on nared, da greva dalje. V glavi se mi porajajo vprašanja…pa kako zaboga sta že tukaj? Pa saj je zapora ceste? Vsi čakajo. Vidva pa tle? Jaz sem pa mislil, da si bom malo odpočil ter pretegnil noge…  Ni mi preostalo drugega, kot da odložim Coca-colo, odpnem čelado in obujem superge. Prvih 8 km sva s Klemnom tekla skupaj. V prvem podvozu zavpijem od veselja v slogu tasta Samota in zagrizem v prvi tekaški klanec. Med tekom v klanec si slečem kratko majico, ki sem jo imel ves čas pod triatlonskim dresom in naglas razmišljam ali naj klance tečem ali ne. Sklenem, da tečem do 33 km, potem pa kar bo pa bo. Med tekom mi Klemen razlaga, kaj se je dogajalo na zastoju, ob prometni nesreči motoristov in kako so nekateri spremljevalci z nahrbtniki na hrbtu, s kolesom, hiteli za tekmovalci, da bi jih ujeli v T2 in jih oskrbeli s potrebno opremo za tek. Ob tem ne varčuje z besedami hvale Domna in njegove iznajdljivosti, ko je ustavil naključnega domačina in ga prosil, da mu pokaže obvoz do T2. Od 8km naprej me Klemen spremlja na kolesu. Pot nadaljujeva ob jezeru Brienzersee proti Interlaknu. Res lepa narava. Medtem ko sem jaz užival na teku pa ste/so najhujše preživljali moji spremljevalci doma. Moj GPS baje ni delal tako kot bi moral in sem bil po njegovih podatkih izgubljen oz. dislociran slabo uro. Kot kaže sem bil prehiter za švicarsko tehniko J.  Med tekom nisem štel, koliko tekačev sem prehitel. V Saumertaverne (24 km) je bila ena izmed redkih okrepčevalnic in kontrol organizatorja, kjer je Klemen vprašal na katerem mestu tečem in dobi odgovor na 6. mestu. Super, si mislim in se sam pri sebi zadovoljim že s tem rezultatom. Tečem dalje in malo naprej zagledam na asfaltu mokre sledi korakov tekača pred mano, ki se je tako kot jaz hladil z mrzlo vodo v kamnitih koritih, ki so v vsaki vasi. Začne se lov. Klemna spustim naprej do 33 km, kjer naju čaka Domen z nahrbtnikoma, ki jih je potrebno še plombirati s strani organizatorjev (da je v vsakem nahrbtniku točno predpisana oprema; dolge hlače in majica, windstoper, kapa, rokavice, svetilka, alu odeja, dva gela, pol litra vode). Klemen požene do Grindenwalda, jaz pa za tekačem pred mano v boj za 5. mesto. Na 30 km dohitim tekača pred mano, ki je vidno načet, ga pozdravim in dodam malo tempa, da se mi ne priklopi. V tem tempu stisnem do Grindenwalda (956 mnv) 33 km, kjer je na parkirišču postavljen šotor (Checkpoint), za šotorom pa strm asfaltni klanec, ki vodi do hiš na hribu. Bolj kot klanec mi v oči pade četrto uvrščeni s svojim spremljevalcem. Klemen že prej vse uredi v zvezi z nahrbtniki in tako lahko takoj nadaljujeva pot vsak s svojim nahrbtnikom. Pozdravi me tudi eden od direktorjev dirke in mi zaželi vse dobro še na zadnjem delu proge.

Zadnji del teka (bolj pohoda) se v 9 km povzpne z 956mvn na 2061mvn. Ne izgubljam besed, ker imam v glavi nov cilj. Prehiti četrtega! Takoj v klanec, kjer pa s Klemnom narediva napako in zgrešiva odcep levo in pretečeva ca. 1km izven proge. Temu lahko rečem »tek za dobre duhove«. Obrneva in končno najdeva pravi odcep, ki je v slogu kozje poti in tudi s kozjim naklonom. Po ca. 300 m zagledam 4. uvrščenega, ki leži na hrbtu ob poti v travi, poleg njega pa njegov spremljevalec, ki ga bodri naj nadaljuje. Podam mu roko in mu zaželim, da se sestavi in da se srečava na vrhu. V Klemnovem ostrem pohodnem tempu nadaljujeva proti vrhu. Na bolj 'ravninskih' odsekih tečeva in si s tem zasiguram 4. mesto. Pazim na vodo, gele in vsake toliko tudi Saltstick, da me slučajno ne odnese v napačno smer. Ob tem se Klemen čudi, kako lahko spravim vase toliko cukra. Lahko J. Na zadnji kontroli spijem še kozarček Coca-cole in zakorakam v boj za pod 13:00. Končno je Kleine Scheidegg (2061 mnv) na dosegu roke !!! Skoraj v šprintu letiva proti cilju, par stopnic in nato skozi špalir reklamnih zastav v cilj, na ciljni črti zagledam steklenico piva (hvala Domen), jo primem in ustavim uro na 12:59. Sledi krik veselja, da je še en zastavljen cilj pod streho, objamem spremljevalca in uživam v trenutku.

Zaradi vetra in mraza se takoj preoblečem in se skupno odločimo, da se pustimo do Grindenwalda (z vlakcem), saj je pred nami še dolga pot do apartmaja.

Še v številkah:

 

Dolžina (km)

Čas

Tempo

Vzpon (m)

Plavanje

3,8

1:02:00

1:38 min/100m

0

Kolo

180,94

7:07:33

25,4 km/h

3609

Tek

44,16

4:32:57

6,10 min/km

1886

 

Nedelja, 25. 6. 2017

Spet zgodnja ura, z Domnom spakirava avto in gasa proti Grindenwaldu. Nevihta z grmenjem naju spremlja od Ascone do Grindenwalda, kjer se odločiva, da na prelaz Kleine Scheidegg grem sam, Domen pa se še malo odpočije in pripravi za dolgo vožnjo nazaj v Slovenijo. Odpravim se na bližnjo gorsko železniško postajo, ki je lepa kot iz filma in skupaj z ostalimi tekmovalci in spremljevalci pičim proti prelazu. Na vrhu lije kot iz škafa in vsi tiščimo glave pod nadstrešek bližnjih prodajaln s spominčki. Dež ne pojenja zato čez zimsko Goretex jakno oblečem še kolesarski Storm jacket, da ostanem suh in se odpravim do šotora, kjer delijo FINISHER majice. Finisher majico dobi tekmovalec in tudi spremljevalec (finisher za supporterje). Ponosno prevzamem majico, jo še bolj ponosno oblečem in zavarujem z jakno, da se ne zmoči. Melodija iz 8 švicarskih rogov prežene dež in naznani, da je čas za razglasitev rezultatov. Za prve tri ženske in prve tri moške. Ker je pri Swissmanu doživetje pomembnejše od uvrstitve (oz. doseženega časa), se čas meri le z lokalnim časom prihoda v cilj. Nagradi (zlat šampanjec v okrasni leseni škatli) prejmeta le prvi moški in prva ženska.

Skupinska slika Finisherjev Vir: http://www.suixtri.com

Na koncu še 1001 oblika slikanja in nato pot domov. K mojim najdražjim, ki me na tej tekmi niso mogli spremljati. Doma pa me pričaka daleč najtoplejši in najlepši sprejem.

Kaj naj rečem na koncu, res noro brutalna tekma, klanec na klanec, klanec, ki pa je na koncu, tako kot ostale tekme podobnega ranga, pravi balzam za dušo. Pač taki smo Smile.

 
Komentarji (1)
Ni kej
1 08. JULY 2017 ob 06:05
Igor
prekaljen borc. Bravo. samo ugibamo lahko, kam bo Davida vodila pot. Srečno.

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: