Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Poročilo s tekme – Ironman 70.3 Bahrain
 18 bralcem je to všeč. 

Po uspešno opravljenem Ironmanu v Celovcu ni imelo smisla tako zgodaj končati sezono, zato sva si z ženo za naslednjo ”racecation” destinacijo izbrala Bahrajn.

Glavni razlogi so bili pobeg iz hladne Slovenije v toplejše podnebje, relativna bližina dirke, pa tudi dejstvo, da del kolesarske trase poteka po stezi formule 1, česar ne doživiš ravno vsak dan. Poleg tega se je pred nekaj leti v triatlonu izoblikovala zelo zvezdniška ekipa pod pokroviteljstvom lokalnega šejka Nasserja bin Hamada al Khalife, imenovana Bahrain Endurance 13, katere član je tudi naš David Pleše. Priložnost dirkati ob zvezdnikih našega športa, kot so Javier Gomez, Jan Frodeno, Daniela Ryf, Holly Lawrence, Terenzo Bozzone in podobni kalibri, pa tudi ne pride vsak dan! Na tem mestu bi se rad zahvalil Davidu Plešetu, ki je bil kot napol ”lokalec” izjemno odziven in v veliko pomoč pri nasvetih, kje opraviti še zadnje treninge pred tekmo. Pa še na registraciji smo se srečali in malo pokramljali. Fajn dečko, ni kaj!

 

Prva stvar, s katero so na nas naredili vtis organizatorji, je bil Opening cermony in Race briefing, ki sta se odvila v šotoru, s katerim se pri nas težko kosa marsikateri maturantski ples ali celo poroka. Se pozna, da je lokalni šejk sponzor in udeleženec dirke – lep ambient, vrhunska hrana in tudi nasploh se nismo mogli izogniti občutku, da smo v Bahrajnu res dobrodošli! Slike verjetno povedo več kot tisoč besed, jaz pa pravim, da bi na vsakem Ironmanu moral dirkat lokalni šejk Smile

Plavalni del dirke se odvija na severu otoka v Bahrain Bay, temperatura vode pa je bila tik pod mejo, ki dovoljuje neopren, kar je bilo kar precejšnje olajšanje. Očitno je imel napovedovalec prav, ko je rekel, da bodo zaradi šejka termometer spustili ”malenkost” globlje, da bo pokazal, kar mora Smile

Pogled s štarta plavanja

Kolesarski del dirke sam po sebi ni nič posebnega, je pa trasa zelo ravninska in kot naročena za postavljanje osebnih rekordov. Le pasatni vetrovi so se nekoliko poigravali z nami, saj je drugo polovico dirke v prsa pihal kar zmeren veter, kar je bilo psihološko nekoliko naporno, ampak za tiste, ki smo imeli spomladanske kolesarske priprave na Fuerteventuri, je bila to mala malica J Predvsem je bilo na kolesu prijetno srečat še enega Slovenca – Uroša Mazeja, ki je na dirko prišel iz Dubaja, kjer živi z družino. Pa sva izkoristila priložnost in za nekaj sekund poklepetala. Tik pred Urošem sem očitno prehitel še enega Slovenca, in sicer Boštjana Jakliča, ampak sem spregledal, da gre za soborca iz domovine. Kaj češ, vsem pa že ne morem v rit gledat, kaj jim piše na štartni številki Smile


Poseben del kolesarske trase pa je bil krog po pisti formule 1, saj Bahrain vsako leto gosti F1 Grand Prix. Moram priznat, da ta hudič sploh ni tako nedolžna zadeva, saj gre razen štartno-ciljne ravnine in ravnine, ki poteka za boksi, steza skozi gor-dol. Je pa dober občutek, ko kar naenkrat voziš po 15 metrov široki cesti, pa si kljub temu ne moreš pomagat, da ne bi ”zalagal” ovinkov od šikane do šikane! Pred vstopom na F1 pisto sem srečal šejka Nasserja, ki jo je že mahal proti T2. To pa je varnost – spredaj dva motorista, zadaj dva motorista, za njimi pa še džip. Je pa res, da so bili vsi toliko daleč od njega, da bi bilo zlobno trditi, da so mu delali kakršnokoli zavetrje. Gospod (no, pri tridesetih je bolj fant) je pač hiter, saj je v cilj prispel več kot pol ure pred mano.

Ciljna ravnina na Bahrain International Circuit

Kot je to zdaj že pravilo, moramo člani slovenskega Lionel Sanders fan cluba dirkati z brki, na teku pa če je le mogoče nositi sončna očala in trak, čemur sem tokrat zvesto sledil. Celo do te mere, da me je Paul Kaye (napovedovalec, ki je redni gost v Celovcu, leta 2015 pa smo ga videli tudi v Puli) začel klicati Lionel Sanders. V cilju se je celo hotel slikat z mano, da lahko sliko objavi na Twitter-ju. Evo nas:

Tekaški del trase je na videz dolgočasen, saj se teče 4 kroge po 5 km, ampak trasa je dovolj dinamična in razgibana, da se nam ni pretirano vlekla. Kljub na prvi pogled ravninski trasi pa se je na teku nabralo več višincev kot na celotnem ljubljanskem maratonu. Prvo prijetno presenečenje na teku je bilo, da je ob trasi stal Alistair Brownlee, olimpijski prvak iz Londona in Ria de Janeira, ki je član ekipe Bahrain Endurance 13 in ki je bil del ”bahrajnske” štafete, v kateri je on plaval (ne vem, kdo je kolesaril), tekel pa je olimpijski in dvakratni Ironman svetovni prvak Jan Frodeno. In ker se mi je Brownlee zdel nekoliko zdolgočasen, sem se mu zadrl, da nimam vsak dan priložnosti dati petko dvakratnemu olimpijskemu prvaku. Pa se je nasmehnil in prijazno stegnil roko. Lepo od njega! Malo zatem me je prehitela takrat že vodilna in poznejša zmagovalka, svetovna prvakinja v polovički iz leta 2016, Britanka Holly Lawrence. Za katero sem že prej vedel, da je strašno simpatična punca, je pa to tudi sama potrdila, ko je švignila mimo, pa sem ji zaželel, naj raztura in se je nemudoma odzvala ”Thanks!” – kar je pri tempu pod 4:00/km in ob tem, da je imela za petami dve izjemno hitri punci, še posebej hvalevredno! Nato se mi je začela približevati Daniela Ryf (trikratna Ironman svetovna prvakinja, tisti dan je končala kot tretja), ki pa se me je očitno toliko ustrašila, da je – tik preden me je prehitela – zavila direkt v wc; očitno imajo tudi Ironman svetovni prvaki strahospoštovanje do 3K dresa J Pozneje, ko me je prehitela, pa na mojo spodbudo ne bev ne mev – ampak ok, niso vsi Holly Lawrence Wink Plešeta sem na teku srečal dvakrat in ga obakrat spodbudil, je bil pa vidno zdelan, očitno je dolga sezona tudi njemu pustila nekaj posledic.

Tik preden se me je ustrašila Daniela Ryf Smile

V cilju sem srečal še petega Slovenca na dirki, Nejca Jamščka, s katerim sva imela praktično identičen čas, pa se kljub temu na progi nisva srečala. Tako da smo bili Slovenci s štirimi amaterji in enim profesionalcem kar spodobno zastopani na dirki!

V cilju – happy panda!

S časom sem in nisem zadovoljen – dosegel sem svoj osebni rekord na polovički (4:49), se mi je pa zaradi vetra žal izmuznil cilj kolesariti pod 2:30 in skupni čas 4:45, kar je bila ob razmeroma ravninski trasi moja skrita želja. Ampak ok, ostane še kak izziv za naslednje dirke.

Prijetno presenečenje pa nas je čakalo zvečer na podelitvi nagrad (kjer je bilo vzdušje spet zelo gala, mi čehi pa večinoma v kratkih hlačah Smile ), kjer smo od štirih slovenskih amaterjev kar trije dosegli uvrstitev na svetovno prvenstvo, ki bo 1. in 2. septembra 2018 v Južni Afriki. Spričo dejstva, da je bila dirka regionalno prvenstvo Bližnjega Vzhoda, je bilo ”slotov” sicer nekoliko več, pa še nekateri fantje, ki so bili hitrejši od mene, ga niso vzeli, ampak podarjenemu konju se ne gleda v zobe – zato sem na odru z veseljem sprejel ”žeton” za svetovno, od koder se vam bova septembra javila s Petrom. Profesor, komaj čakam obračun! J

Žeton za jesenske počitnice

Sprejem ”slota” za svetovno prvenstvo, pri čemer mi je direktor Ironmana za EMEA regijo Stefan Petschnig v slovenščini zaželel ”Dober dan” in ”Čestitke”, medtem pa se je Paul Kaye za njim v mikrofon drl ”Hey, that’s Lionel Sanders” Smile

Nenad

 
Komentarji (3)
Kongresnin trg 4 Ljubljana
3 04. DECEMBER 2017 ob 17:34
MIČ
ČESTITKE !!!!! Super si šel in bravo za slot. Se vidi s kom si treniral
celo sezono.
čestitke
2 02. DECEMBER 2017 ob 14:42
Damjan
Bravo
Nenad
1 02. DECEMBER 2017 ob 11:44
Igor
je še kako uren: na progi in za računalnikom. Super zapis!

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: