Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
2018 Ironman 70.3 World Championship, Nenad Gregec
 19 bralcem je to všeč. 

Pot na letošnje svetovno prvenstvo v ”polovički” se je začela že lani novembra v Bahrajnu, ko sem povsem nepričakovano dobil slot in se v tistem trenutku z veseljem odločil, da gremo letos septembra na dopust v Južno Afriko. Za razliko od Petra je bila moja logistika veliko manj stresna, saj so vsi kosi prtljage, predvsem pa kolo, v Port Elizabeth prispeli skupaj z nami in v enem kosu. Mi je bilo pa v Johannesburgu kar malo žal tistih revežev, katerih kovčki so ostali na tamkajšnjem letališču, ker smo s svojimi kolesi zasedli pol prtljažnega prostora na letalu in so nesrečni kovčki prišli z naslednjim letalom. Tik pred tekmo nikomur ne privoščim tega stresa.

 

Same kolesarske torbe.

V Port Elizabethu nas je že na letališču pričakala tabla, ki ni puščala nobenega dvoma o tem, kaj je tisti vikend dogodek številka ena daleč naokrog. Port Elizabeth sicer vsako leto v aprilu gosti Ironman African Championship, tako da nikomur ni potrebno razlagat, kaj je to Ironman in da smo načeloma še vedno precej normalni ljudje kljub zavidljivim razdaljam, ki jih povečini premagujemo za hobi.

Dobrodošlica na letališču.

Sledi obvezna registracija in ogled proge iz avta s Petrom (ženi pa sta tudi hoteli videt, kje se bomo potepali v nedeljo), pred večernim počitkom pa še prijetna sprostitev v obliki uro in pol dolgega sprehajanja gepardov; očitno sem precej napačno razumel pomen besede ”počitek” Smile


Sprostitev pred tekmo Smile

O sobotni tekmi punc in nedeljski tekmi fantov ne bom izgubljal besed, domnevam da ste vsi obiskovalci teh strani že pr!ebrali kaj o tem v dneh po tekmi, mene je še najbolj šokiral čas zmagovalca med fanti (3:36), predvsem tekaški čas (1:06!!!), ki je bil očitno tudi za velikana, kot je Frodeno, tak izziv, da mu je od silnega napora počila medenica. Pol pa mi sanjamo o nekih ”rdečih conah”…

Mimogrede, ideja o ločenih tekmah za punce in fante se mi zdi vrhunska, pa ne zato, da se ne bi šlepali eni za drugimi, ampak ker nam takšna organizacija dogodka da priložnost en dan spremljati dvoboj najboljših predstavnic našega športa od blizu, naslednji dan pa imajo to priložnost punce. In ko kot gledalec opazuješ, kako te punce letijo, dobiš povsem drugačen pogled na svoje, predvsem pa njihove dosežke!

Po tekmi punc obvezni bike check-in in predaja vreč. Sam sem mnenja, da imam res lepo in dobro kolo, ampak v tistem menjalnem prostoru je bilo moje kolo že skoraj ranga Rogove maraton specialke – to je mrgolelo enih diskov in high-end okvirjev!

Po klasičnih navodilih trenerja prehodim oba menjalna prostora za namen lažje orientacije na dan tekme in se zmrdujem nad tem, da sem imel modro vrečko (plavanje-kolo) na stojalu D, kolo na stojalu H, rdečo vrečko (kolo-tek) pa na stojalu E. Madona, a je res tako težko isti številki dodeliti isto črko, da se ne medemo po nepotrebnem?!? Ampak ok, je kar je, imamo vsaj vsi enak problem.

Pravila Lionel Sanders fan cluba velevajo dirkanje z brki.

Na dan tekme je bilo vreme ”malenkost” slabše kot dan prej – dež, vlaga, ampak je pa vsaj manj pihalo kot dan prej. Bolj kot vreme me je skrbelo, da se mi je že v soboto zdelo, da z mojo zadnjo zavoro ni vse v redu, v nedeljo pa se je moj sum dokončno potrdil – en vijak v zavorni ročici je rekel svojo zadnjo besedo, kar je pomenilo, da bom dirkal samo s prednjo zavoro. Super, sploh glede na to, da bo verjetno (in seveda je) celo tekmo deževalo in da bomo ponekod leteli krepko preko 60 km/h. Ampak glede na ogled trase sem predvideval, da bom zavore (no, v mojem primeru zavoro) uporabil največ 5-krat, na koncu pa mislim, da sem samo 3-krat poprijel za zavorno ročico, pa še to bolj za kontrolo zavoja kot kaj bolj resnega. Kako že pravijo – when life gives you lemons, make lemonade…

Plavanje je, kar je, s prikazanim res ne morem bit zadovoljen. Malenkost se tolažim s tem, da Sredozemci ne znamo plavat v oceanskih valovih, pogled na plavalne čase mojih sotrpinov pa kaže, da le ni tako črno-belo in da bo na plavalni tehniki in posledično hitrosti potrebno še kar nekaj dela. Tako da en okvirček za prihajajočo zimo že čaka na svojo kljukico.

Ob izhodu iz morja prvič na katerikoli tekmi začutim, da ne vidim ravno naravnost in da se je morje z mojimi malimi možgani poigralo bolj, kot sem to pričakoval. Dolga pot do menjalnega prostora pa je pripomogla k temu, da sem imel priložnost zbrati se do trenutka, ko je šlo malo bolj zares. Wetsuit stripperji so božji dar in so strašno prijazni, enako pa moram pohvalit prostovoljce v menjalnem prostoru, ki so vsakemu tekmovalcu pomagali vzeti opremo (čelado, za nekatere tudi kolesarske čevlje) iz modre vrečke in vanjo spraviti neopren.

Izhod iz vode.

Začetek kolesa je še najbolj zahteven del trase, saj se proga prvih 10 kilometrov neprestano vzpenja, včasih bolj, včasih manj. Mene je bolj mučilo to, da se mi je zaradi vlage v ozračju, razgrete glave (dobesedno, ne v žargonu kakega nogometnega ali hokejskega komentatorja) in hladne zunanjosti notranjost stekla na aero čeladi zarosila do te mere, da sem celoten klanec gor prevozil malo na pamet in po občutku, kar me je na edinem prečkanju železniških tirov skoraj spravilo v horizontalo. Na olajšanje večine udeležencev smo kljub temu, da se v Afriki vozi po levi strani cestišča, na tekmi zaradi konfiguracije proge vozili po desni, kvaliteta cestne podlage pa je edina resna kritika te dirke. Pa saj ni organizator kriv, da je valjar v Južni Afriki očitno dodatna oprema pred asfaltiranjem cest, ampak toliko tresenja nisem doživel še na nobeni dirki. Z izjemo največjega spusta, kjer smo leteli 70 km/h in več, ter kakih 5 km novega asfalta v zaključku dirke je bil občutek, kot da se vozimo v kakem mikserju, ali pa da ta prekleti potres noče in noče nehat. Do te mere, da so me v drugi polovici teka najbolj od vsega bolele rame.

Sicer pa kolo gladko in rutinirano, hrana in pijača po planu, hitrost bolj ali manj tudi, kakega hudega vetra nisem občutil, ne v hrbet ne v prsa, temperatura pa je bila kljub dežju in vlagi večinoma zelo zmerna in me je zeblo le v prste na nogah. Pa še ta občutek je po kakih 3 kilometrih teka minil.

Na kolesu.

Ob koncu kolesa sem v optimističnem scenariju upal, da bom mogoče videl, kako najboljši fantje tečejo v cilj, saj zadnji 3 km kolesa in teka potekajo vzporedno, ampak Frodenotu in klapi se je očitno tako mudilo v cilj, da sem jih videl šele zvečer na podelitvi nagrad.

Sestop s kolesa je bil tak havajski, ko samo oddaš kolo prostovoljcu in šibaš dalje v menjavo, kjer pa moraš potem teči okrog celotnega menjalnega prostora in prvih 300 metrov teka narediš še preden si uradno začel teč Smile

Kot vedno se prvi kilometer teka v zanosu tekme nekoliko zaženem, nakar mi je hitro jasno, da tega tempa ne bom mogel držati niti 10 km, kaj šele cel polmaraton. Tako da zavestno nekoliko upočasnim, ampak tempo je celoten tek ostal na ravni, ki si je ne bi upal napovedati niti v sanjah! Dejstvo, da je bil to moj 3. najhitrejši polmaraton v življenju, najbrž pove vse. V drugem krogu srečam Petra, vidno zdelanega. Zaderem se mu, da srečno, pa je gledal nekam v prazno in je bilo jasno, da to pač ni bil njegov dan… Konfiguracija tekaške proge je idealna za spremljevalno ekipo, saj te na teku vidijo kar štirikrat, zame pa je bilo tudi zelo dobrodošlo, da sem lahko vsako polovico kroga pomahal Tanji in vsaj za tisto sekundo odmislil, da je treba še malenkost bolj pritisnit.

Tik pred prečkanjem cilje črte še zadnje lepo presenečenje – napovedovalec Paul Kaye (že kar legenda v Celovcu) me zadnji trenutek opazi ter mi da petko z nasmeškom, ki je pomenil, da se me spomni še z dirke v Bahrajnu, ko me je oklical za Lionela Sandersa. In res, pozneje stopim do njega, če se lahko slikava, pa je prva stvar, ki jo izstreli, da jaz sem pa uni z dirke v Bahrajnu Smile

Tanjo v navalu zadovoljstva in hrupu ciljne ravnine komaj opazim, vem pa, da bo to dober čas. Na koncu nekoliko presenečen ugotovim, da sem ponovno izboljšal svoj osebni rekord (že tretjo dirko zapored) in da mi je žal zmanjkalo le nekaj sekund, da bi ura na koncu pokazala 4:45. Ampak naj kaj ostane še za naslednje izziveSmile

Nenad

Ciljna ravnina.

Zadovoljstvo in olajšanje ob prečkanju ciljne črte.

Bestiči Smile

 

Še časovni gabariti:

plavanje: 35:02 (tempo 1:48 min/100m)

kolo: 2:33:42 (povprečna hitrost 35,18 km/h)

tek: 1:31:22 (tempo 4:20 min/km)

skupni čas: 4:46:03

T1: 3:31 / T2: 2:46

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: