Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
2018 Ironman 70.3 World Championship, Peter
 22 bralcem je to všeč. 

Vsak dogodek opredeli pot in pot do začetka potovanja je bila dobra: pošteno smo se pripravili, zato ni bilo neutemeljeno pričakovati, da bo na tekmi letelo. Pot v Port Elizabeth pa zadevo malo obrne: če bo tekma taka, kot je to potovanje, se ne bo izteklo dobro. Za uverturo zabava na Brniku, ko prevoznik nepričakovano hoče doplačilo za kovček s kolesom, ki je športna oprema, a ni torba za golf, ki je sicer zastonj.

Sledi debela zamuda pri odhodu, posledično le nekaj deset minut za naslednji let in 12 ur negotovosti na letalu, ali jim je ob transferju uspelo naložiti prtljago za Johannesburg. Tu nanjo čakava dve uri: bo, ne bo, bo, ne bo. Pride, highlight dneva, a ta ni končan, saj zveva, da sva prebukirana za let do Port Elizabetha, ker kljub rezervaciji South African uporabi princip first come, first serve. Na najinih sedežih je najbrž kak triatlonec z več sreče, bog mu požegnaj! OK, letiva jutri, kolo je v sobi. Prespiva v five stars na stroške prevoznika in dobiva triminutni brezplačni klic. Naslednji dan končno Port Elizabeth, tokrat letiva, kovček s kolesom pride, ni pa prtljage. Je že tako, da je večina od 4500 tekmovalcev in statistično več kot treh spremljevalcev na tekmovalca, sem priletela prek Johannesburga, kjer pa trebuhi letal letala niso požrli vsega. K sreči me je obdarila previdnost in imam v nahrbtniku vsaj vse za tekmo, a kaj, ko si felten ne moreš navleči namesto spodnjic ali nadeti čelade namesto dva dni stare majice. Mogoče pride jutri, mogoče tudi ne. K sreči se B. ves čas samo reži! Ta del sklenem z odločitvijo, da me poslej nihče več ne bo nategoval z modrostjo, da ni pomemben cilj, pač pa pot.

Prizorišče.

Sicer smo v Afriki, a je tu precej hladno, nenazadnje smo vendarle v začetku pomladi, tudi vlaga v ozračju ni prijazna. Izprosiva si kalorifer, ki žge na polno. Posledice bodo. Kmalu, le brati je treba dalje. V petek ogled kolesarske proge z Nenadom, en tak lep izlet z navijačicama. Sproščeno, lepa narava, čudoviti razgledi na ocean vseh odtenkov modre, ki buta ob obalo, klepetanje o vsemogočem, sprehod po peščeni plaži pod Coastviewom, čista desetka. Ugotovimo, da bo površina cestišča posebna zgodba, saj se zdi se, da pri polaganju niso vzeli poglavja o valjanju zaključnega sloja, zato vožnja ne bo posebej blagodejna in bo spominjala na vožnjo s pokvarjenimi amortizerji. Tolaži, da bo enaka za vse.

Dirka.

Dirkalni timing sem zastavil fenomenalno: že s četrtka na petek me načenja, v petek dokončno položi, trese, odpre se nos in se potegne v soboto ter seveda gloda: bo tekma, ne bo, bo … V soboto se preventivno zvlečem na bike check-in, tako za vsak slučaj, če bi popustilo. Nalivam se s čaji, zobam C-vitamin in Propolis slovenske čebele. V lekarni mi sicer ponujajo tablete, ki bi me hitro postavile na noge, a niso brez WADA prepovedanih substanc, saj so zaradi psevdoefedrina v bližnjem sorodstvu s Coldrexom ali Daleronom. Ne bo šlo! Se ve, o čem govorim, če ne, malce poguglajte, tudi imena ujetih grešnikov so zanimiva. V nedeljo, ko se noč preveša v jutro, vendarle sklenem, OK, če smo tu, let’s race. Nase navlečem vse do puhovke, in se zvlečem na start, kamor drugi prihajajo v kratkih hlačah.

Vreme je sicer za tekmo idealno, ne tako kičasto lepo kot dan prej, ko so dame tekmovale v čudovitem soncu in vetru v hrbet, a temperaturi morja le 16 stopinj. Danes smo ves čas mokri ali vsaj vlažni, a vsaj v relativno toplem vremenu, deležni bomo vsega, od rahlega pršenja iz oblakov do suhih obdobij, ko bo pršilo izpod izpod koles, vse do manjšega, a k sreči toplega naliva. Ima  pa zato morje 19 stopinj, ja tu se hitro vse spreminja. Bom nekako oddelal.

Voda. Oceana Evropejci ne znamo ukrotiti, delfin v obalni plitki vodi sicer uspe, bi se pa pozoren opazovalec najbrž lepo hahljal, potop pod val, ki se lomi pred obalo tudi. Sedaj čaka le vzvalovana ravnina. Za nas, evropske kontinentalce je vala kar nekaj, Čilenec, s katerim sva se pogovorila med čakanjem na roll start pa pravi, da so pogoji zanj bazenski, voda pa, da je vroča, saj doma plava v plus 8. Ujamem spodoben ritem. A v takem morju je pač treba dvigovati glavo iz vode za pogled za držanje smeri bistveno pogosteje kot na jezerih, tu so še prečni tokovi, zato občasno zarišem lep cikcak. Se je pa ta del lepo zaključil s surfanjem na zadnjem valu in zabavnim slačenjem neoprena, ki ga v odlični koreografiji izvedejo wetsuit-peelerji, po domače slačilci. Končam nekje na šestdesetem mestu med 180 agegrouperji, a da v vodi zame ne bo kruha, sem vedel že prej.

Kolo je zanimivo, najprej dobra desetka vzpona, malo blagega, pa malo manj, potem del valovite ceste po Hinterlandu - zalednem delu, ki gre bolj navzdol kot gor, spust do morja, pa lep tri, štirikilometrski vzpon do obrata, potem pa ob obali nazaj proti Port Elizabethu. Na papirju altimetrija kaže na precej enostavno progo, po napovedih za osebne rekorde, v realnosti malo manj, nekaj malega pa je odvisnega od vetra, ki menja moč in smer tudi med dirko. Tistega v hrbet nisem dočakal. Zanimivo se je bilo voziti z Nizozemcem, ki je vsakič, ko sva prehitela drug drugega, seveda sva postala najboljša kolesarska znanca danes, ugotavljal, da imava isti tempo, le da je on ušel na ravnini, jaz pa v klanec. Malo planirano, da ne bi z načetim zdravjem ostal ob robu kje na kakšnem 77 kilometru, deloma zaradi samega počutja, na cesti pustim kar nekaj minut. Danes ni težko biti konzervativen. Ne vem zakaj, a očitno se mi je zdelo najlažje to izgubo nadomeščati v cilju kolesa, ko sem že sezut in stoje na enem pedalu, želel elegantno doskočiti tik pred črto, pa je tip pred menoj nekaj motovilil, da sem na mokrem asfaltu instiktivno udaril po zavori in elegantno pristal na boku. S kolesom po tleh zdrsnem čez črto, pravilom je zadoščeno in ker smo deležni parkiranja koles s strani prostovoljcev, ga pustim ležati, bodo že poskrbeli zanj, ter stečem po vrečko za tek. Fizičnih posledic padca sicer ni, a sem menjavo malo potegnil, saj sem rahlo pretresen na stolu za preobuvanje začutil potrebo po kratkem meditiranju. Rezultat na koncu pokaže, da sem  vsemu navkljub na kolesu opral štirideset konkurentov.

Tek. Tečem v nekem transu, progo je mogoče v glavi razdeliti na 2.5 kilometrske odseke, publika je živahna in 18 kilometrov gre po planu za zdrave tekače, skozi zadnje tri pa se, kašljajoč, stežka zvlečem. Vstop v ogrado pred ciljem ni prav epski, nekako spravim skupaj nasmeh za fotografe in to je zadnje na tekmi ter skrajni domet tega dne. Zastava, ki mi jo poda zvesta navijačica, v zadnjih metrih vendarle zavihra.

Konec, sedaj popusti tisto, kar me je držalo gor od jutra in lahko bom nadaljeval z bolniško. Dosežek dneva: z današnjim eksperimentom sem odkril nov pomen izraza aktivacija, ga pa tudi slučajno ne znam razložiti. Vse navedeno lahko pod črto štejem med dosežke, a je tu še druga stran, kjer vendarle nekaj gloda, saj je tekma na koncu koncev zato, da se gre na rezultat, ne pa nek happening ali družabni dogodek. S tole se očitno še nekaj časa ne bom čisto zbogal, dobro, odtekel sem kot dvanajsti in na koncu biti med dvajset na svetovnem prevenstvu tudi ni tako slabo, toda … Ves čas se sicer racionalno prepričujem, da sem v danih izvlekel več kot bi lahko upal, saj se telesa pač ne da prinesti okoli, a še vedno gloda. In še, prekleto drži, da je težko biti v sredini ali proti koncu AG, ko vanjo na drugem koncu vdirajo petinpedesetletni mladinci.

Potem. Kasneje, v lodgu rezervata, kamor sva se odpravila z B., se je po tekmi zbralo precej  primerkov Iron druščine od vsepovsod. Po prvem večeru, ki mine v pripovedovanju dogodivščin z bojišča, so na vrsti zemeljske teme. Odklopili smo wate, plane za trening, načrte za naslednje dirke in gele, uspešno se preklaplja na vino, pivo in pravo hrano, ki je zamenjala “calories intake”, čas je namenjen navduševanju nad floro in favno. IM pleme je jako prijazno. Nemca iz mehiške Pueble mi v kočo pošljeta wunderkapljice, ki menda vedno primejo, ironlady nekaj iz evkaliptusa - če omamlja koale, bo tudi mene - kuhar iz lodga pa še zvarek, za katerega sumim, da ima poleg savanskih zelišč, cimeta in se nečesa hudo pekočega, vmešane lokalne duhove. To kombiniram z obsežno farmacevtsko zbirko iz Port Elizabetha, ki jo končno upam načeti - ja lekarnarka je z menoj zadela prodajni jackpot - in ni vrag, da ta multikulti cocktail ne bo prijel.

Statistika:

4:55:20 / 19. mesto AG

plavanje 0:35:23 - T1 3:20

kolo 2:39:36  - T2 3:04

tek 1:33:56

Hakuna matata!, Peter

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: