Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
IM Emilia Romagna 2018, Urban Pavlovčič
 15 bralcem je to všeč. 

Lansko leto jeseni je padla odločitev, da, če sem že triatlonec, letošnje jeseni ne bo zaznamoval Ljubljanski maraton, ampak še drugi letošnji Ironman (natančneje, drugi triatlon iron razdalje, saj je bil prvi Challenge Roth) – Ironman Emilia Romagna.

Nastop v Rothu je pustil mešane občutke – skupni čas je bil dober, tek in druga menjava (kjer sem dosegel 6. čas v absolutni konkurenci – ko bi vsaj to dosegel na teku) prav tako, nikakor nisem bil zadovoljen s kolesarjenjem in plavanjem. Če sem slabši čas na kolesu še nekako razumel, me je »bolel« predvsem plavalni, saj so treningi kazali, da sem v plavanju precej napredoval, na tekmi pa napredek ni bil viden. Tako sem upal, da si v ER vsaj nekoliko popravim okus na plavalnem in kolesarskem delu.

Dnevi pred tekmo so minevali po ustaljenem urniku. Potovanje na lokacijo, registracija in briefing, kjer so nas namesto kje naj pustimo svoje avtomobile na dan tekme zopet podučili o tem, kako naj na expu kaznujemo svojo kreditno kartico in kako so lahko vsi spominki dan po tekmi že razprodani. Povedali so tudi, da je voda razmeroma topla, da pa obstaja možnost, da bodo vseeno pustili plavati v oblekah, saj je v morju precej meduz.

A zadnje dni si bom zapomnil predvsem po komarjih. Ob rezervaciji z Andrejo nisva bila pozorna na kanal s stoječo vodo, ob katerem je bila sicer izredno lepa kolibica. Tako sva čas pred tekmo preživljala v hermetično zaprti sobi, kjer je bil zrak nasičen z raznoraznimi repelenti.

Uro pred štartom so nas obvestili, da ima voda sicer 24,8°C, a je zaradi meduz plavanje v oblekah vseeno dovoljeno. Sam štart je potekal po dobro znanem principu rolling starta. Postavil sem se v prvo polovico koridorja za pričakovan čas 1:00 – 1:10. A že med štartno proceduro sem dobil občutek, da se pred mano gnete preoptimističnih plavalcev, zato sem se prerinil še nekoliko naprej. Italijanska obala ne slovi ravno po svoji globini, zato je prvih sto metrov »plavanja« potekalo po algoritmu »2 koraka, skok, 2 koraka, skok, 2 koraka, skok …«. Ko smo končno prišli v dovolj globoko vodo za plavanje, sem poskušal nastaviti tempomat in najti ravno pravo hitrost. Občutek sem imel, da mi gre kar dobro, da sem kar hiter, saj sem brez težav prehiteval desetine plavalcev. Hitro sem tudi spoznal, da bi se z lahkoto postavil bolj naprej, a vseeno je bilo mogoče najti kakšne noge za nekaj deset metrov »zavetrja« (kako se temu reče v vodi? Zavodje?). Kmalu smo tudi sprevideli, da neopreni niso bili le potuha, saj je bilo v vodi meduz kot gob po dežju.

O samem plavanju težko povem kaj več, kot to, da mi je bilo všeč in sem se dobro počutil. Tudi t.i. »Australian exit« me ni tako motil, kot sem pričakoval, ampak je bil povsem dobrodošla popestritev. Iz vode sem prišel po 1:01:40, kar je zame fantastičen rezultat in pred tekmo o njem nisem upal niti sanjati. Sledila je izredno dolga menjava: najprej nekaj sto metrov po peščeni plaži, nato še nekaj sto do vreč in šotora. Kolo sem imel povsem na začetku koridorja, tako da sem moral z njim teči prek celotne tranzicije. Ves čas sem se počutil kot avto na primorski avtocesti, saj je bila na moji desni kolona »tovornjakov«, jaz pa sem vpil »KEEP RIGHT‼ KEEP RIGHT‼«.

Za razliko od Rotha, so tu prvi kilometri kolesa leteli. Z razmeroma nizko močjo sem se vozil krepko čez 37 km/h. Poskušal sem oceniti, ali gre za pomoč vetra, da bi vedel, koliko moči moram privarčevati za povratek, ampak kakšnih znakov vetra nisem opazil (trava je bila pokončna, listje na tleh je mirovalo). Razmeroma kmalu sem začel dohitevati skupine in prehitevanje je postajalo vedno težje. Nato sem v nekem trenutku ocenil, da bo dovolj in sem se skupine prijel na varni/legalni razdalji. Načeloma si upam trditi, da je bila ta skupina vsaj pol-legalna, če ne že legalna, ko pa smo prišli do mesta, kjer smo se peljali čez center v seriji pravokotnih ovinkov po zelo ozkih ulicah je sledil najbolj bizaren trenutek dirke: ob cesti je stal sodnik s piščalko, piskal in vpil »NO DRAFTING‼ NO DRAFTING‼«. Tudi, če bi se do tega mesta pripeljalo deset najbolj poštenih triatloncev na svetu, ne bi bilo niti teoretičnega pogoja, da bi se skozi tisti labirint prebili na 12ih metrih razdalje. Ali pa bi moral zadnji pred vstopom v mesto počakati kakšnih  5 min.

Kmalu nato je sledil edini vzpon v krogu. Po pričakovanjih sem se hitro odlepil od skupine, na srečo pa so tudi noge zelo lepo tekle. Spusta sem se (kot tehnično precej slab kolesar) bal, a v resnici je bil bistveno lažji, kot sem pričakoval. Tudi raket, ki bi na spustu švigale mimo mene, začuda ni bilo od nikoder.

Že na vzponu sem opazil, da sem nekoliko tanek z zalogami vode. Sam vzpon me je še dodatno užejal, a sprva si s tem niti nisem belil glave. Po mojih izkušnjah so bile postojanke na dirkah serije IM pogostejše kot verniki v Vatikanu. Tu ni bilo tako. Do naslednje postojanke je bila skorajda ura vožnje in zadnjih 20 minut sem že namenoma spuščal intenzivnost, saj sem imel že povsem suha usta. Nekajkrat sem že pomislil, da bi se zapeljal vštric s katerim izmed sotekmovalcev in ga prosil za požirek, a si nisem upal tvegati kazni. Ker za dežjem vedno posije sonce, je tudi sonce v mojih ustih končno zamenjal dež. Vzel sem kar tri plastenke: eno sem spil na mestu, druga je šla v bidon na krmilu, tretja pa za sedež, v nosilec za bidone za nujne primere.

Proti koncu prvega kroga se je število tekmovalcev na poti že dodobra razredčilo. Za razliko od Rotha, kjer je bila v drugem krogu nepopisna gneča, so bili tu na cesti le še osamelci. Skorajda vsi so vozili v precej nizkem tempu, tako da si nisem mogel z nikomer pomagati. Bolj kot sem se bližal vzponu, večje neumnosti so se dogajale po cesti. Ljudje so se vozili po sredini ceste, vijugali, res je zgledano, kot da se je v bližnji vasi ravnokar končala veselica. Na tretjini drugega kroga pa sem dohitel pravi peloton: vsaj 20 kolesarjev, ki so se vozili »na gumi«, tudi po trije vzporedno. Nekaj minut sem se jih držal na varni razdalji, nato pa me je potrpljenje minilo, saj so se vozili okrog 32 km/h, sam pa sem začel že resno ciljati na čas pod petimi urami. Takoj sem videl, da bo prehitevanje precejšen podvig, saj si nisem upal zapeljati prek sredinske črte, kolesarji na sredini pa tudi niso kazali nikakršnega namena prehitevati ali se umakniti. Po nekaj bolj kot ne vljudnih krikih »KEEP RIGHT«, je sledil že nekoliko iritiran »PASS OR KEEP RIGHT«, nakar mi je potrpljenje povsem pošlo. Videl sem, da kolesarju pred mano na številki piše Wayne, zato sem na vsa pljuča zavpil »WAYNE‼ MOVE‼«. Končno je zaleglo. Ko sem se prebil mimo, sem se »dal na rogovile« in zopet zagnal tempomat. A čeprav sem vozil vsaj 4 km/h hitreje kot skupina prej, očitno nihče ni prebral »Athlete's Guide-a«, niti ni bil na »briefing-u«, tako da je nemudoma sledilo prehitevanje skupine. Zato sem moral manever prehitevanja ponoviti še enkrat, a tudi takojšnje prehitevanje je sledilo še enkrat. Z razliko, da sem tokrat ostal ujet v pelotonu, z dvema kolesarjema na boku. Razmišljal sem samo še o tem, kako bom dobil kazen in da se moram te zagate rešiti čim hitreje. V mestu je sodnik zopet vpil »NO DRAFTING« a brez kakršnegakoli uspeha. Kmalu je sledila okrepčevalna postaja, kjer je skupina upočasnila in se raztegnila, jaz pa na hitro pograbil dva bidona, nato pa z vso močjo »napadel«, da se končno rešim ujetništva. Vzpon sem nadaljeval v zelo ostrem tempu, saj nikakor nisem želel tvegati, da me skupina zopet ujame in požre. Na spustu sem videl, da sem na varnem, opazil pa sem tudi, da se je veter precej okrepil. Kilometri na hitri cesti (avtocesti?) so bili tako precej mučni, saj je šla proga naravnost v veter, ki je z vsako minuto postajal močnejši. Zadnjih 20 km sem začel opažati, da je veter začel pobirati svojo dnino; moči so mi pohajale in povprečna hitrost je nezadržno padala. Počasi me je že začenjalo skrbeti za čas pod petimi urami. Vedel sem tudi, da je proga približno kilometer daljša, tako da potrebujem slabi dve minuti rezerve. Zadnjih 8 kilometrov se mi je zdel veter že neznosen (ne vem, kako hud je bil v resnici, verjetno se je kazala že utrujenost), vseeno pa sem se poskušal toliko skoncentrirati, da v zadnjih kilometrih ne naredim kakšne neumnosti. Do menjave sem prišel v času 4:59:53, tako da mi je za las uspelo. »Plavanje super, kolo smo preživeli, sedaj gre pa zares«.

Z menjavo sem opravil kar vredu. Tudi stopala, ki so me na kolesu vsaj zadnjo uro že zelo močno pekla, so se v tekaških supergah počutila tako. Tekaška trasa je bila sestavljena iz štirih krogov. Glede na to, da sem v Rothu tekmo skorajda v celoti »rešil« na teku, sem si želel ponoviti vsaj takega, če ne še nekoliko hitreje. Tako sem se ga tudi lotil. Prvi krog sem se zaviral, a vseeno ne preveč. Počutil sem se zelo dobro, a vedel sem, da ta občutek ne bo trajal. V drugem krogu potrebe po zaviranju ni bilo več, predvsem pa me je začela mučiti žeja. Temperature so bile kar visoke in čeprav sem na vsaki postojanki spil 2 kozarca elektrolitov in/ali vode, ta ni in ni pojenjala. V tretjem krogu sem bil že tako žejen, da sem se vsake postojanke razveselil kot majhen otrok. Z dveh sem prestavil na štiri kozarce, a čeprav sem čutil, kako mi voda klonka v želodcu, žeja ni popuščala. Podobno kot v Rothu je dober občutek nekje na 18 kilometru povsem izginil in iz tekmovalnega sem preklopil v preživetveni način: hoja čez postojanke, da ne zgrešim kakšne pijače, skrb za hlajenje ipd. V četrtem krogu se mi je zdelo, da sem padel v krizo: do tistega trenutka sem navkljub padajočemu tempu držal vsaj srčni utrip, nato pa je začel padati tudi ta. Po nekaj popitih Red Bullih se je počutje nekoliko izboljšalo, pa tudi cilj se je (figurativno) že kazal na obzorju. Ko sem pritekel na trg, kjer so po koridorjih dajali zapestnice za posamezne kroge, in pokazal, da sem v zadnjem (torej četrtem) krogu je sledil huronski aplavz precej številnih gledalcev in mislim, da se mi je prvič na katerikoli tekmi pošteno orosilo oko. Občutke utrujenosti in manjšega razočaranja, saj sem videl, da tekaškega časa iz Rotha ne bom mogel ponoviti, je zamenjalo neizmerno veselje, da bom čez nekaj kilometrov zaključil svoj tretji Ironman!

Na štiridesetem kilometru, je sledil težko pričakovanji zavoj v ciljno ravnino. Dobesedno, saj je do cilja vodila le še dolga pot po aveniji mimo menjalnega prostora. Zopet sem pogledal skupni čas na uri in videl, da vseeno še lahko podrem osebni rekord, tako da sem iz sebe iztisnil kar je še preostalo. Nekateri pred menoj so že slavili, se objemali z navijači, jaz pa sem samo odšteval: »imam še 3 minute …. še 2 minuti…samo še minuto …«. Vseeno sem se spomnil, da ni ravno lepo, če odsotno tečem mimo naših navijačev, a več kot pomahljaja z roko v svojem lovu na čas pod 9:29 nisem zmogel. Ob prihodu v cilj se seveda nisem držal napotkov z brifinga »Enjoy! Celebrate!« ampak sem v stari navadi takoj začel bujiti v uro: 9:28:55! YES‼

Na podlagi svojih prejšnjih izkušenj sem si tokrat v belo vrečo spakiral tudi brisačo, kaj je bila poteza dneva, in si v cilju privoščil masažo – še ena poteza dneva. Ker mi posedanje v »Athletes' garden-u«, medtem ko navijači čakajo zunaj, ni preveč po godu, sva se z Andrejo skupaj odpravila na burger in pivo. Najbrž se do konca življenja ne bova strinjala, ali je bil tisti burger eden najboljših na svetu (moje mnenje) ali je bil precej plastičen (Andreja). Mogoče pa je le rek »Če vam kosilo ni dobro pomeni, da ste premalo trenirali« pokazal svoj pomen.

Če lahko po končanih vseh treh tekmah, ki so za slovenske triatlonce nekako najbolj zanimive (IM Celovec, Challenge Roth in IM Emilia Romagna), naredim kratko recenzijo teh treh tekem, bi vtise strnil nekako takole:

Od IM ER nisem pričakoval veliko, da ne rečem nič, a bil nad tekmo izredno pozitivno presenečen. Plavanje je od vseh treh najlepše, tudi avstralski izhod na polovici je povsem prijetna prekinitev velikokrat monotonega plavanja. Za petami mu je Celovec, kjer je plavanje tudi precej lepo (kolikor je pač lahko). Plavanje v Rothu tudi ni slabo, predvsem ni težav z navigacijo, a voda v kanalu nima ravno najboljšega okusa, zato Rothu pripade tretje mesto.

Kar se tiče kolesarskega dela, bi kot najlepšega ocenil Celovec, predvsem zato, ker so ceste bistveno manj luknjaste kot v ER. V Italiji so ceste res slabe, medtem ko si v Rothu si zaslužijo čisto desetko. Ne vem kje drugje lahko najdeš 90 km tako gladkih cest, a profil proge, mi osebno ni bil prav nič všeč. Celovec gre nekako tako »OK, sedaj je ravnina, sedaj plezamo, sedaj se spuščamo, OK, spet je ravnina, spet plezamo, sedaj je spust«, v ER »ravnina- ravnina- ravnina- vzpon-spust, ravnina-ravnina-ravnina.«. V Rothu pa se situacija menja vsakih 100 m, zato se mi je zdelo težko najti ritem, pa tudi gneča v drugem krogu je spominjala na primorsko avtocesto v poletnih petkovih popoldnevih.

Tek mi je bil najbolj všeč v ER. Krogi me ne motijo; nasprotno, repetitivnost name deluje pomirjujoče. Obenem je trasa, speljana v štirih krogih, najbolj prijazna do navijačev in je povsem ravninska. Na nekaterih delih je sicer podlaga neravna (kocke, korenine pod asfaltom), a to me je med tekmo motilo manj kot sem pričakoval. V Rothu je tekaški del speljan v enem krogu, ki mi je bil sicer všeč, a ne vem kdo je na 35. kilometer postavil vzpon. Tekaški del v Celovcu mi ni bil všeč, saj je precej vijugast, na nekaterih delih precej ozek, veliko pa je tudi prehodov na in z pločnika ipd.

Moj vrstni red je torej:

  1. IM Emilia Romagna: upam in verjamem, da bodo v naslednjem letu povečali število oskrbovalnih postaj na kolesu in zakrpali kakšno luknjo, drugače jih bom na moji lestvici degradiral.
  2. IM Celovec: nimam kaj dodati, klasika (v dobrem smislu).
  3. Challenge Roth: vem, sliši se neverjetno in povsem drugače, kot pravi večina triatloncev, a Roth je edina od omenjenih dirk, kamor gotovo ne bom več šel. Poleg vseh prej omenjenih stvari, Roth tudi ni ravno logistično prijazen, ne do tekmovalcev, ne do gledalcev.
 
Komentarji (2)
Odlično
2 11. OCTOBER 2018 ob 08:34
Bojan
Čestitke za PB in tudi z moje strani poklon, tako glede časa kot dveh IM opravljenih v tako kratkem času.
Se pa pridružujem Urbanu glede ocene same izkušnje v Italiji. Dobra organizacija in lepa tekma, kritika pa na stanje cest.
nenad.gregec@gmail.com
1 05. OCTOBER 2018 ob 16:15
Nenad
Urbanu globok poklon za dve polni IM razdalji v manj kot treh mesecih!!!

In seveda cestitke za vrhunski čas, še posebej ob zelo kratki regeneracijo!

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: