Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
NEW YORK, NEW YORK!, Nina Rismal
 10 bralcem je to všeč. 

F1

'Congratulations — You’re Running the 2020 TCS New York City Marathon!' se je glasilo e-mail sporočilo, ki sem ga prejela 26. februarja 2020. Nahajala sem se v pariškem stanovanju, ki sem ga tisti teden pomagala izseliti dobri prijateljici. Korona je v tistem času na Kitajskem in v severni Italiji že povzročevala hude skrbi, od mene pa je bila v tistem trenutku še zelo oddaljena. No, vsaj globoko sem bila v to prepričana in že sem se veselila jesenskega izleta v veliko rdeče jabolko.

E-mail sem preposlala mami, ki se je tudi prijavila na to močno oblegano maratonsko loterijo: 'In ti? Si notri?' Ni imela te sreče, oz. jo je imela, saj ji je bilo najbolj zaželjeno mesto pri tem projektu, vsaj tako je rekla, ne na sami tekmi, ampak v moji spremljevalni ekipi. Kakorkoli, obe sva se veseliti New Yorka, vsaka na svoj način. Iz Pariza mi je v naslednjih dneh še nekako uspelo priti nazaj moje stanovanje v Hamburg, kjer se je do takrat, kot tudi povsod drugod po Evropi udomačil koronski virus.

24. junija 2020 sem dobila pričakovano sporočilo, da je maraton odpovedan. 15. julija 2020 sem ponovno vstopila v žreb - za nadomestno mesto na maratonu leta 2021, 2022 ali 2023. Že spet sem imela srečo: 19. maja 2021 sem dobila potrjeno vstopnico za leto 2021, za 7. november 2021, če smo natančni. 'Greva?Smile', sem napisala mami. 'Greva!!', je odpisala.

In sva šli. Skupaj z Vito smo se v sredo pred maratonsko nedeljo usedle v avto in odpeljale v Beograd - eni izmed izven šengenskih enklav, iz katerih so v tistem času že, pravzaprav, še vedno, spuščali potnike v Ameriko. Trumpova prepoved prihodov v obljubljeno deželo iz območja Šengena je bila do 8. (!) novembra še v veljavi. Najbrž je nekaj tisoč maratoncev in maratonk v Evropi do zadnjega trenkutka upalo, da jim bo uspelo priti čez ocean. Sedaj bodo morali na New York počakati še eno leto.

Jaz ne. Kot večini je tudi meni korona prišla do živega. Morala sem verjeti, in se v to tudi uspešno prepričati, da bo prihodnost svetlejša. Za mojo luč, na katero sem obesila to upanje, sem si izbrala ta maraton. Tako da: v New York sem preprosto morala priti. Ne vem več, koliko ur in dni sem vse skupaj namenila planiraju in premišljevanju planiranja potovanja v New York. Preko Istanbula? Nairobija? Mogoče s stop-overjem v Mehiki? Vse možnosti, ki so bile do neke mere smiselne, sem preučila, večkrat, neštetkokrat.

F2

Da sem se za mojo pandemijsko odrešitev zapičila ravno v maraton, je bilo povezano tudi z mojim pred- in ne-pandemijskim življenjem: zadnjih nekaj let se je moje gibanje zreduciralo na večkrat tedenske deset kilometerske teke. Pogrešala sem utrujenost od napornih treningov. Pogrešala sem hitrost in občutek moči. Jutranji tek, in šport na splošno, je postal le orodje, s katerim sem si zarisala umetno mejo med delom od doma od preostalim življenjem doma. Pomagal mi je tudi pri vse bolj tečnih, če ne ravno resnih, bolečinah v hrbtu, ki so nastajale zaradi vse daljših ur sedenja. Seveda mi je tek - kakeršenkoli pač - pomagal preživeti vse koronske omejitve. Bil pa je to tek v slow-motionu. Več ali manj po isti poti, enako dolg, enako (ne)naporen. Izjemoma sem odtekla kakšen kilometer več, kakšen kratek tek malo hitreje, vendar večinoma nisem - le zakaj bi?

Potrebovala sem nekaj, s čimer bi lahko razbila to rutino. Maraton se mi je zdel primerna izbira. Ne bi bil moj prvi, približno sem vedela v kaj bi se spustila, in pa tudi priprave bi bile praktično in časovno izvedljive - pod enim pomembnim pogojem: da bi potekale pod nadzorom Igorja. Že dalj časa sem se igrala z mislijo, da bi Igorja prosila za pomoč pri mojem teku, a je vedno prišlo nekaj vmes, in to, da ne živim v Ljubljani, ne pomaga ravno pri tem, da bi jo uresničila. A potrjena udeležba na newyorškem maratonu in pa najbrž tudi dejstvo, da je ideja, da bi enkrat sledila individulano izdelanemu planu treningov, tako dolgo čepela v moji glavi, sta me pripravila k temu, da z Igorjem sklenim deal za virtualne treninge.

In sem ga (na srečoSmile). Teči, torej, trenirati za maraton, sem začela 29. junija. Isti teden sem začela tudi novo službo v Berlinu. Tiste dni je lilo kot iz škafa in jaz nisem imela pojma, kako naj odtečem 'fartlek zg milja'. Iz podzemne sem malo obupana klicala za dodatne podnapise Marka, ki mi jih je seveda prijazno dal.

Še vedno nisem popolnoma prepričana, da vem, kako se pravilno odteče fartlek tek na zgornji milji. Sem pa še bolj kot kadarkoli prej prepričana, da je tek modus mojega bitja, v katerem se počutim najbolj doma. Seveda ne vedno, in ne eksluzivno - po nedeljskih tekih, ne vem, kaj bi brez kavča - ampak v določenih trenutkih je tek zame tisti obstoj, v katerem pač 'sem'.

Moj newyorški maraton je bil primer takšnega mojega 'sem-a': noge so se skoraj same premikale naprej in ostali deli telesa so na enako nezavesten način sodelovali pri tem gibanju. Da se bom pri sami tekmi tako počutila, nisem pričakovala. Zadnji dolgi tek pred maratonom sem sicer odtekla brez večjih težav, vendar kar z veliko tremo in živčnostjo v nogah. V zadnjih dnevih pred maratonom sem se počutila kot en balon z lesenimi opornicami. Zavedala sem se smiselnosti počivanja, ki sem ga hkrati tudi malce uživala, a tisto elastično prožnost in energičnost, ki pride z dolgo in hitro tedensko kilometrino, sem pogrešala, in se malce bala, da mojega telesa v nedeljo zjutraj ne bom mogla spravit v pogon, na katerega sem upala.

Pa sem ga. Z lahkoto. Čas je kar tekel. Že pred štartom, ko sem v štartni čakalnici na Staten Islandu, v večih kombinezonih in opasana s toplotnimi obložki in šali, ležala na camping blazini in jedla še zadnji bagel, so minute in ure kar minile. Prvi val je bil oklican v svoje korale približno ob 8.30 in ob 9.15 sem pod modrim nebom in še vedno segreta, skupaj s Sinatro prečkala štartno črto na Verrazano mostu.

F3

 

Znak za prvih pet kilometrov me je kar presenetil. Za deset tudi. Plonkceglc, ki sem si ga napisala na notranjo stran zapestja, mi je prišel zelo prav. 24.10; 48.20, 1.12.30, etc. Ko sem prečkala te pet kilometrske oznake, in videla, kako se številke na uri skoraj popolnoma ujemajo s temi na zapestju, sem si oddahnila, moja samozavest pa narasla. Vseeno je kakšna polovica moje pozornosti šla za kontroliranje tempa in razmišljanju o tem, ali grem prehitro, ali prepočasi, koliko prehitro, in kako hitro smem iti v klančke gor in dol. Druga polovica pozornosti pa je bila namenjena sotekačem, sotekačicam in gledalcem, gledalkam - vsem možnim plakatom, popisanim majicam, bendom, vzklikom, krikom, spodbudam, navijanju, plesim skupinam, zvočnikom - ob cesti, med odprtimi okni, na balkonih. V nekem trenutku sem se zavestno morala nehati smejati, ker so me od v nasmeh razpotegnjenih ust že začele boleti obrazne mišice. Žareti pa nisem nehala, in vsake toliko tudi sama kaj vzkliknila.

Pet kilometrske oznake so bile tudi zelo priročen opomnik za moje gele. Nič drugega v telesu mi ni dalo vedeti, da bi morala kaj pojesti, tako da res dobro, da sem imela jasno začrtan jedilnik. Ker je bila temperatura idealna - deset do dvanajst stopinj - tudi nisem bila ravno žejna, in sem tako lahko v miru delala majhne požirčke iz skrbno predanih lončkov na približno vsaki drugi postojanki z vodo in izotonikom.

Okoli sedemnajstega kilometra - se mi zdi - se je prvič oglasilo telo s sporočilom, da ne glede na ves samopogon, le mora delati zato, da se premikam naprej. Prihajalo je iz dela stegenske mišice, na levi, ali pa desni nogi - ne vem več. Čisto majhen košček tope bolečine, ki pa se je potem skozi naslednjih dvajset kilometrov razširil na oba in čez cela stegna. Vendar se je tam tudi ustavila in ni bila prehuda. Nobeno koleno, noben gleženj, ali pa stopala, ki sem jih običajno pri daljših tekih začela čutiti, se niso javila. Kar se je dogajalo, je bilo, da sem se vedno manj zavedala okolice in da sem od vstopa na eno izmed avenij na Mannhatnu, ki je vodila proti severu, gledala skoraj samo pod noge in naprej. Sicer sem še videla ljudi, ampak so se mi zdeli bolj oddaljeni. Začela sem teči hitreje, srčni utrip pa je zrasel samo malo.

Ta-tam, ta-tam, sem tekla naprej. Več ali manj samo z glavo. Spomnim se mostu v Bronxu, ki je bil precej strm, in da sem tam res prehitevala veliko ostalih tekačev in tekačic. Na 33 km sem pojedla še zadnji gel, s kofeinom, ki je se mi zdel precej ogaben, in kmalu zatem sem se ponovno nasmehnila: 'There is no wall', je rekel en napis na plakatu. Res je, nobenega zidu ni, samo še nekaj kilometrov ceste do konca. In sem šla naprej, srce še vedno umirjeno, noge utrujene, sotekači, sotekačice pa do velike mere vidno upehani. Vedno več je bilo takšnih, ki so se ustavljali in hodili. Potem se je kar od nekje prikazal Centralni Park in nekaj manjših hribčkov, in nato po eni izmed avenij, ki ga obdajajo. Tam pa sem zaslišala in zagledala mojo prekrasno navijaško ekipo: 'Ide gas. Ide Nina. Ideeeee!' so kričala dekleta. Glasnost glasbe se je ponovno višala, vedela sem, da sem skoraj pri koncu, ura je kazala 3.17, 3.18, in vedela sem da bom pred 3.20 v cilju. Cilja ravnina oz. višina se mi ni zdela tako strašna kot en dan prej, ko sem prišla v izvidnico.

F4

Ciljno črto sem prečkala, in minuto zatem sem v rokah že držala vrečo z napitki in ena prijazna punca mi je nadela modro parko in me slikala. Ekran na mobitelu so preplavljale čestitke, jaz sem se smejala, sledila reki ostalih modrih kapuc in se poskušala skoncentrirati, kako pridem do zbirališča z mojo spremljevalno ekipo. Ne bi me čudilo, če bi takrat hodila v čisto nasprotno smer od prave - premikala sem se kot en polž v transu. Na srečo se bila na pravi poti in kmalu sem zagledala mami, Vito, Katarino in Jess, enako navdušene, vesele, razigrane in polne pripovedi kot jaz sama. Maraton sem resda odtekla sama, ne spomnim pa se, kdaj sem se v zadnjih letih počutila manj samo, kot v teh 3 urah, 19 minutah in 16 sekundah tega 7. novembra.

F5

Nina

15 november 2021

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: