Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
športnik športniku: 1. Igor - Mitji natisni
 10 bralcem je to všeč. 

Dragi Mitja!                                                                                       4. januar 2009

Pred nami je novo leto, leto 2009.  V prihajajočem novem času  smo si tudi v 3K ŠPORTU zamislili popestriti dogajanja na naši spletni strani z nečim novim, svežim. V preteklem letu smo spremljali nadvse zanimive dnevniške zapise naših članov. V letu 2009 bodo dnevnike nadomestila dopisovanja naših članov med seboj ali z zanimivimi sogovorniki izven kluba v obliki pisem.

Zanimiva ideja za tak način pisanja seveda ni moja, kot ponavadi se take nove ideje porodijo v Matejevi glavi. Čast  prvega pisca je kar nekako po inerciji pripadla kar meni. Sam sem si moral poiskati tudi primernega partnerja, s katerim si bova preko spletne strani tedensko izmenjevala pisma. Ko sem razmišljal o imenu in liku sogovornika sem imel v mislih kar nekaj ciljev, ki jih želimo doseči. Na prvem mestu si želimo, da bi bila ta pisma zanimiva za naše člane in tudi širšo triatlonsko in morda športno javnost. Iskal sem torej prepoznavnega sogovornika iz triatlonskih vrst, nekoga, ki bo lahko posredoval nekoliko širše poglede na problematiko našega športa in imel ideje usmerjene v prihodnost. Zamislil sem si torej nekoga, ki bo v kar najbolj živem stiku z aktualnimi problemi, nekoga ki v živo pozna športno-tekmovalno plat triatlona, in ki pozna organizacijsko problematiko našega športa. Nekoga ki pozna zgodovino in sedanji aktualni trenutek. In konec koncev nekoga, ki mu ni težko o vsem sproščeno in neobremenjeno poklepetati. Upam, dragi Mitja, da te z vsemi temi pričakovanji nisem in ne bom morda celo prestrašil. Ne, moj namen je kolikor se da lahkotno spregovoriti o prav vsem, kar nama bo zanimivega padlo na misel in sva pripravljena zapisati in deliti z vsemi, ki redno, občasno ali povsem slučajno zaidejo na to stran. 

Tako sem se spomnil nate. Kar nekaj časa za razmislek sem si vzel, preden sem zavrtel tvojo telefonsko številko in te povprašal, če bi bil pripravljen sodelovati. Tudi podroben načrt sem si pripravil v glavi, kako naj ti čimbolj jasno predstavim idejo pisanja pisem. Moram priznati, da sem bil nemalo presenečen ob tvoji reakciji, ko si brez obotavljanja pristal in sva se v manj kot eni minuti dogovorila o prav vsem ter nisi imel praktično nobenih pomislekov in vprašanj. 

Čeravno je od tistega dne minilo že kar nekaj tednov in sem pogosto v glavi razmišljal, kako naj se pisanja lotim, je trajalo vse do danes 31. decembra, da sem se usedel za računalnik in pričel polniti ta, do pred kratkim še popolnoma prazen list papirja. Ravnokar sem prek SMS prejel nadvse zanimivo Novoletno voščilo, ki pravi: »Veliko lepih in drznih sanj, ter srce in poguma pri njihovem uresničevanju!« Kako me je to zadelo! Zdi se mi, da odraža ravno tisto kar skušam ali si vsaj želim živeti. Vedno, ne samo v teh prazničnih dneh. Kako čutim, da odraža ravno tiste ideale za katere živim in vanje verjamem. Imeti sanje, vizijo, videti naprej!  A ni dovolj samo sanjariti. Voščilo omenja tudi pogum in srce kot pogoj za izpolnitev še tako drznih sanj. Srce in pogum!  Tudi tebi, dragi Mitja, želim, da bi ravno prav drzno sanjal in premogel ravno prav poguma in srca, da bi ti pravkar pričeto leto pomenilo pravšnji okvir za njihovo izpolnitev. 

Danes je pravi trenutek za še eno čestitko. Z velikim veseljem sem pred kratkim slišal novico, da si postal novi predsednik Triatlonske zveze Slovenije. Z vsem spoštovanjem, do vseh konkurentov in dosedanjih predsednikov (en mandat sem zvezo vodil tudi sam), vendar sem prepričan, da si resnično najprimernejši predsednik. Zelo pomembno pri tem se mi zdi dejstvo, da imaš za sabo kariero vrhunskega tekmovalca. Vem, da boš znal prisluhniti, sedanjemu rodu perspektivnih, kakovostnih in vrhunskih triatloncev, torej tistim, zaradi katerih je sploh potrebno, da smo organizirani v zvezo. Pomembno se mi zdi tudi dejstvo, da si še vedno v aktivnem, živem odnosu s tekmovalnim triatlonom. Pri tem si drznem biti sicer malo pokroviteljski in te opozoriti pred preveliko kolizijo interesov. Nevarno in moteče za tvoje delovanje predsednika zveze bi namreč bilo, če bi tvoje tekmovalne ambicije prerasle do stopnje, da bi imel določene interese in pričakovanja od zveze tudi kot tekmovalec. To bi pač bil položaj, ko bi bila vprašljiva tvoja verodostojnost  in avtoritativnost predsednika. Prepričan sem, da jim boš kos in se boš vešče izogibal takim pastem. Nadalje se mi zdi pomembno, da si sprejemljiv in nekonflikten za čim širši krog članov zveze. Na tem področju lahko rečem, da ne vidim nobene ovire za uspešno delovanje, saj te poznam kot izjemno tolerantnega in širokega človeka. Velik in zelo konkreten je bil tvoj prispevek v zadnjih letih, ko si se aktiviral v ljubljanskem triatlonskem klubu. Izjemno kvalitetni, dovolj objektivni in predvsem redni ter sistematični so tvoji povzetki pomembnih triatlonskih dogodkov na spletni strani vašega kluba. Res simpatična in uporabna novost v našem prostoru. Samo upam lahko, da boste začeto uspešno nadaljevali in nadgrajevali tudi v bodoče. Če se malo pošalim mi je prav malo žal, da nisi član 3K ŠPORTA. Tudi Nina, ki jo pogosto videvam v tvoji družbi, in sem jo zasledil tudi v rezultatih triatlonskih tekem, je namreč pred tremi leti pričela teči pod mojim vodstvom. V veliko veselje mi je, če vidim, da so naši bivši člani uspešni in opazni. Še nekaj me navdaja z optimizmom ob pričetku tvojega predsedovanja: dejstvo namreč, da si tudi na akademskem področju izjemno uspešen. To, da si blizu naziva doktorja znanosti (upam, da ne zamujam z informacijami), sploh ni mačji kašelj, temveč dobra referenca in popotnica. Bravo! Samo upam in želim si, da boš krmilo TZS trdno držal v rokah in barko uspešno vodil mimo ter preko vseh čeri. 

Ta nekoliko daljši uvod, se mi je zdel pomemben, da sem te predstavil vsem, ki te morda še ne poznajo dovolj dobro. Ne dvomim, da boš v nadaljevanju sam povedal veliko zanimivega o sebi. Zdelo pa se mi je skladno z načelom fair playa, da se v izhodišču nekako izenačiva, saj mene člani 3K ŠPORTA veliko bolje poznajo. 

Naj povem še to, da toplo pozdravljam tvojo odločitev, da se boš v letu 2009 prvič predstavil tudi na IRONMAN razdalji. Naj ti bosta Lanzarote in 23.maj kraj in čas prijetnega spomina. Ni kaj, IRONMAN je bil in ostaja v triatlonu pojem! Verjamem, da si že v popolnem treninškem pogonu in prepričan sem, da se boš optimalno pripravil na svoj prvenec. Sistematičnosti ti prav gotovo ne manjka. Podrobnosti sicer ne poznam, iz najinih bežnih srečanj v zadnjih, recimo petih letih, pa sem prišel do zaključka, da si se projekta IRONMAN lotil izjemno dosledno. Najprej si ta cilj samo orisal nekje daleč v prihodnosti. Naslednjih par let si se v vrnil na tekmovališča in si  zadal ter dosegel krajše in lažje tekmovalne cilje. V pretekli sezoni pa si že pokazal prave adute z dvema tekmama serije 70.3: St Pölten spomladi in Florida za zaključek sezone. To, da se ne šališ dokazujejo tvoji izredni, večini nedosegljivi časi ( 26:20/2.13:39/1.29:43, skupaj 4.14:29). Verjamem, da boš dosegel tudi naslednji cilj. Vprašanje je samo v kakšnem času? Me res zanima kako razmišljaš! Ko te takole provociram se zalotim v nekakšni dvojnosti, kar navidezno skregani med seboj. Po eni strani zagovarjam tezo, da je šport zabava, sprostitev, prijetno druženje z zanimivimi ljudmi, postavnimi triatlonci in mičnimi triatlonkami. Po drugi strani pa že v naslednjem trenutku računam ter preračunavam minute, sekunde, tempo, vmesne in končne čase. Ko pa bolje razmislim to vendarle ni taka dvojnost. Po mojem je eden od pomembnejših elementov tekmovalnega triatlonskega športa tudi vrednotenje dosežkov. Torej le ne gre brez beleženja časov in razvrščanja tekmovalcev. Potrebo po tekmovanju doživljam kot tisti sicer dokaj oddaljeni dražeči cilj, ki deluje ravno prav motivacijsko, da sili k redni, organizirani in načrtovani vadbi. 

Vendar ni nujno ravno tekmovanje kot pogoj za redno vadbo. Naj pojasnim kar na svojem primeru. Zadnjič sem bil na triatlonskem tekmovanju oktobra 1999. Od takrat dalje sem bil ves čas vsaj nekoliko športno aktiven in nič več me ni k redni vadbi motiviral nek konkreten tekmovalni cilj. Vadil sem seveda bistveno manj kot v času aktivnega vrhunskega ukvarjanja s triatlonom. Pa vendar sem vadil dovolj, da po vseh merilih zadostuje in celo presega priporočene količine za izpolnitev uradnih kriterijev ukvarjanja s športom zaradi ohranjanja in krepitve zdravja in zdravega načina življenja. Pri meni se je zgodilo celo nasprotno. Ko sem končal aktivno kariero je sledilo obdobje kakih petih let, ko sploh nisem imel nobene potrebe, da bi razmišljal o udeležbi na kakšni tekmi. Celo več, upirala se mi je  vsaka misel, da bi moral onovno na start. Mislim, da je šlo za pojav zasičenosti s tekmovanji in psihološke izpraznjenosti. Moram celo priznati, da sem se kdaj že kar malo čudil rekreativcem, ki iz tedna v teden hodijo na najrazličnejše športne prireditve. Kako smo ljudje spreminjajoča in prilagodljiva bitja! Šele v zadnjih par letih mi je ponovno spet bližja in razumljivejša potreba rekreativcev, da se udeležujejo  tekmovanj. Iz tega sem se naučil predvsem tolerance, ter razumevanja in spoštovanja različnih potreb in vzorcev obnašanja. Močno me zanima, kako ti gledaš in doživljaš svojo vrnitev na tekmovalno sceno. Še toliko bolj, ker si aktivno kariero končal na vrhuncu sposobnosti, ne ravno prostovoljno. Ja, tisto s tvojo pretreniranostjo je bilo tudi zame, vsega vajenega, kar nekaj posebnega. 

Še bi lahko razpredal, vendar se mi prav nič ne mudi, saj bom (upam) imel še kar nekaj priložnosti za to. Sedaj me bega nekaj povsem drugega. Letos je postalo lansko leto, prihodnje leto je postalo letos. Ja uganil si, tako ob računalniku sem prijadral v Novo leto. Res, tole pismo mi bo ostalo v posebnem spominu. Pisal sem ga dve leti. Kaj vse sem že počel na Silvestrovo! Recimo, dvakrat sem se udeležil tudi polnočnih Novoletnih tekov. To da bom pisal takole pismo, si ne bi prav nikoli mislil. Pa se je vendarle zgodilo.  

Zunaj poka kot bi se ravno pričela vojna. Ta svet je kot ponorel! Morda pač ni vse v redu z mano, ker v tako izjemnem, evforičnem trenutku udarjam po tipkovnici računalnika in enostavno ne počnem stvari, ki so večini povsem logične.     

V upanju na tvoj skorajšnji odgovor in nadaljevanje klepeta te prijazno Novoletno pozdravljam.

Igor

 
Komentarji (1)
...
1 05. JANUARY 2009 ob 11:48
MatejP
To z dopisovanjem je res dobra ideja Smile. Sicer reciklirana, ampak nič zato.
Se spomnite, kdaj ste zadnjič napisali pismo? Ne email, ne sms, ampak pravo pismo, ko se vsedeš za mizo, premišljuješ, pišeš, popravljaš, počakaš, da malo "odleži" in nato odpošlješ. Se mi zdi, da živimo v času, v katerem nas sicer številne tehnične možnosti povezujejo med seboj, hkrati pa, paradoksalno, postajamo vse bolj odtujeni. Komunikacija postaja vse bolj hitra, površna in neosebna.
Upam, da bodo dialogi, ki jih bomo na tem mestu malce voayersko Smile spremljali pokazali, da smo še sposobni pravega pogovora.

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: