Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
športnik športniku: 3. Igor - Mitji natisni
 14 bralcem je to všeč. 

Dragi Mitja!                                                                                       18. januar 2009 

Neskončno sem vesel tvojega prijaznega pisma. Poskušal se bom odzvati, kolikor mi je to dano, spontano, brez tistih zadržkov, ki bi se lahko prikradli, ko pomislim, kdo vse lahko bere to, kar je nekje v meni, se počasi oblikuje v konkretne misli in bo prelito na papir in s klikom na tipko poslano po spletu vsakemu, ki bo pokukal na našo spletno stran v pričakovanju tega pisma. 

Kar se mene tiče, je moj odziv na tvoj zapis popolnoma nedvoumen. Daleč najbolj odmeva v meni novica,  da boš postal očka. Lahko samo vzkliknem: čestitam! Želim ti čimbolj polno doživljanje očetovstva. Želim ti v popolnosti doživeti to izkušnjo. Mene vsak dan posebej ogreje misel, da sem očka. Težko izpovem globino in pomen te izkušnje, ne da se je ocenjevati s prevelike razdalje. Sam pa jo vse bolj jasno doživljam kot nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Sploh ne bi mogel dati enake teže  kakemu drugemu prijetnemu dogodku, od tistega trenutka, ko sem sam izvedel in sprejel dejstvo da z Ireno pričakujeva otročička. Kot najbolj čudežno darilo v svojem življenju doživljam dejstvo, da imam lastne otroke. Kako so to nori občutki! Odkrila se mi je neka nova kvaliteta, dimenzija življenja, ki je prej nisem poznal. Kar nehal bom popisovati, kako enkratni so občutki in se bom zatekel k enostavni razlagi, ki sem jo tolikokrat slišal in nikoli razumel: boš že videl, ko boš sam doživel. To je res popolnoma zguljena fraza ob kateri so se mi vedno ježili lasje, pa se je vseeno sedaj tudi sam poslužujem, ker res ne najdem besed, da bi opisal globino in obseg vseh občutij. Sploh nočem idealizirati. Ni bilo in ni vedno lahko. Predvsem tako doživljanje očetovstva ni samo po sebi umevno in enako od vsega začetka. Ti občutki so se kar nekako neopazno malo po malem naselili vame.  Če grem globlje in poskušam vrtati in secirati vase, lahko kaj kmalu pridem do spoznanja, da je velikokrat izjemno zahtevno, naporno in daleč od nekega blaženega stanja. V takih primerih mi sploh ni prav jasno kaj naj bi bilo tako enkratnega. Če pa ne vrtam in analiziram temveč se samo prepustim občutjem, potem je spoznanje zelo jasno: čudovito, pravo božje darilo so otroci, ki na novo definirajo in osmišljajo moje življenje. Vesel sem, da ti lahko to sporočam in ti zaželim, da bi mi lahko nekoč pritrdil, da razumeš, kaj sem ti hotel sporočiti v tem pismu, da ni potrebno nobene besede v pojasnilo, temveč je vse jasno, spravljeno nekje globoko v tvoji biti. Srečno na tem potovanju k sebi, dragi Mitja! Vem, da nisem napisal neke himne radosti, naj pa klub temu stoji zapisano. 

Pišeš, da imaš ponovno resne tekmovalne ambicije. Pri tem poudarjaš, kako že kar čarobno je vsakdanje usklajevanje obveznosti in kako že kar neskončno tolerantnost bližnjih je za to potrebna. Večna tema: zakaj, kako? Tega vprašanja pravzaprav niti ne postavljam tebi, tudi slučajno nočem polemizirati ali celo moralizirati v smislu: kaj ti je sedaj potrebno še tega, saj vendar imaš dobro službo, vrhunsko izobrazbo, lepo dekle, prijetno družino, drage prijatelje, lepo kariero pred sabo. Ti pa v to idilo vrineš še projekt IRONMAN in se zanašaš na čarobnost usklajevanja obveznosti in neskončno tolerantnost najdražjih. Odgovor sicer daješ kar sam. Imeti se lepo pri svojem početju. Vendar kako nekomu razložiti, da se imaš lepo, ko pa si vedno v frki s časom, vedno hitiš, da dodaš kako uro treninga, pozimi zmrzuješ pri deset pod ničlo, treniraš v snegu, vetru, dežju, poletni pripeki, velikokrat žejen, lačen, premražen vstajaš še sredi noči iz tople postelje krepko pred šesto, da v megli in mrazu pritipaš  ob šestih do bazena. Imeti se lepo, se glasi odgovor. Ni ga težko najti dvomljivca, ki bi ob tem zmajal z glavo, tipal v smeri, da s tabo verjetno ni vse v najlepšem redu, da si zaslepljen, na čisto napačni poti. 

Ne domišljam si, da bi lahko našel odgovor na uganko o smislu svojega početja in življenja. To bi bilo tako ali tako nekoristno početje. Še najbolj nekoristno seveda v primeru, da bi se do odgovora morda celo dokopal. Ravno to bi bila največja katastrofa. Življenje bi postalo v trenutku, ko bi ga razvozlal popolnoma nesmiselno. Veliko bolj si želim, da ostane, čeravno zavito v tančico nepojasnjenosti, še vedno lepo, zanimivo in čarobno, kot je sedaj. Nočem nobenih racionalnih razlag. Hočem, da ostane pravljica. Tako razumem tudi tebe, dragi Mitja. 

Nekoč pa sem ga želel za vsako ceno razvozlati. Saj ne, da bi bil sedaj veliko pametnejši. Bogatejši pa sem prav gotovo za izkušnjo, da ne morem imeti vsega pod kontrolo. Vem, da ni vprašanje sreče odvisno od obvladovanja svojega življenja. Prišel sem do spoznanja, da moja sreča ni odvisna od tega, kako me vidijo drugi, temveč izključno od tega, kako se nosim v svoji koži. Vesel sem, da sem nepopoln in ni mi potrebno, da me kdo vidi, kako imam navidez vse pod kontrolo, ničesar ne prepuščam naključju. Ja, natančno vem, da ste me videli kot supermana. Kar pa je v tej zgodbi problematično je dejstvo, da je precej izčrpujoče pred svetom nositi krinko perfektnosti. Umik na piedestal profesionalizma, perfekcionizma pri sebi vidim kot umik pred ranljivostjo in negotovostjo. Danes lahko rečem, da sem močno hlepel po priznanju in uspehu. Da ne bo pomote Mitja, moja triatlonska zgodba je bila najlepša pravljica pred otroci v mojem življenju in jo niti v enem trenutku ne obžalujem. Nasprotno, bila je nujno potrebna izkušnja, ki me je popeljala do tako ekstremno polnih doživetij. Na svojem primeru pa lahko zatrdim, da me je vodila izjemno močna potreba po tem, da stopim iz povprečja, da postanem nekdo. Ta ali/in morda še veliko drugih impulzov in njihov medsebojni sinergijski vpliv so bili potrebni, da sem se lahko aktiviral na tak način in na tako visokih obratih, kot sem se. In ta energije me je celo desetletje napajala z vso potrebno motivacijo, ki sem jo potreboval za svojo premočrtno pot. Zato nikoli nisem imel resnih težav z motivacijo. Praviloma se nisem spraševal ali sem na pravi poti, kako in kam naprej. Enostavno deloval sem tako kot sem bil programiran in hodil svojo začrtano pot. Takrat sem nekako celo verjel, da bom odkril bistvo in smisel življenja. Spomnim se ekstremnih doživljanj ob izjemnih fizičnih in psihičnih stanjih, ko se imel občutek da bom, če bom le dovolj vztrajen in dober, postal popoln. Biti popoln je pomenilo biti najboljši. Taka stanja sem doživljal kot občutek, da bi lahko premagal tukaj in zdaj. Lahko sem se vživel v stanje, da sem potoval skozi prostor in čas. Ta občutek je name delovala nekako kot droga. V takem stanju sem občutil popolno srečo in svobodo. 

Spremlja me občutek, da nisem uspel povedati ravno tistega in tako kot sem občutil. Kar mi je uspelo zapisati je pač največ kar zmorem in ni mi potrebno nositi krinke, da bi izgledal pameten in sprejemljiv. 

Moja popolna koncentracija je bila torej nujno potrebna in edini možen način funkcioniranja. Drugače nisem znal. Tak način mi je prinašal največ. Seveda, saj nisem zmogel videti česa drugega. Funkcioniral sem lahko samo na način, da lahko naenkrat počnem samo eno stvar, ki se ji popolnoma posvetim. Spomnim se recimo, da sem veliko razmišljal, kako lahko imajo nekateri ob vrhunskem športu še družine, otroke. Te možnosti sploh nisem videl kot zame izvedljiv model. Šele, ko sem do konca doživel svojo športno pravljico sem lahko pričel razmišljati in se pripravljati tudi na družinsko življenje in s tem povezano očetovstvo. Ko sem globoko v sebi dozorel za spremembo mi je bilo  lahko,  celo nujno odpovedati se vrhunskemu športu in se vživeti v drugo vlogo. Vem, da moj model ni edino pravilen. Vem pa tudi, da sem jaz lahko funkcioniral samo na opisan način. Upam in želim, da sem se skozi to izkušnjo vsaj malček spremenil in zmorem bolj sproščeno početi stvari, ki se jih lotim. Sam to zaznam tudi skozi doživljanje športa, ki mi še vedno pomeni izjemno veliko, ki ostaja osnovno orodje za samouresničevanje. Zanesljivo pa ne delujem več po načelu, da je samo sto procentov dovolj dobro, temveč znam postaviti mejo in se zadovoljiti tudi z manj. 

Naj zaključim z mislijo, ki se mi nekako kar sama od sebe izlušči iz vsega o čemer sem ob pisanju tega pisma razmišljal. Misel namreč, da ni pomembno kako te vidijo in doživljajo drugi, temveč kako se v svoji koži počutiš sam. Dragi Mitja, želim ti, da bi ob svojem vijuganju skozi življenje zmogel slediti in uresničevati predvsem sebe. Tako bodo imeli drugi največ od tebe. 

Moje pisanje je bilo večinoma usmerjeno v seciranje preteklosti in brskanje vase. Nikakor ni moj namen in pričakovanje, da mi v istem resnobnem stilu tudi odgovarjaš. Močno si želim, da bi izvedel čim več o tvojem čarobnem usklajevanju vsakdanjih obveznosti s poudarkom na trenutnem treninškem ritmu. V pričakovanju odgovora te prijateljsko pozdravljam.

Igor

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: