Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
športnik športniku: 3. Matej M. - Dušanu natisni
 5 bralcem je to všeč. 

Zopet ti pišem v zadnjem trenutku, saj bi ti moral to pismo poslati še danes, v nedeljo, ker pa doma nimam interneta (načrtno, zaradi časa, ki ga zaradi tega posvetim nečemu drugemu) boš to pismo prejel šele jutri.

Razlog za rahlo zapoznelo pismo je, da sem preživel podaljšan vikend z družino v prečudoviti Logarski dolini. Seveda sem ta, tako redko obarvan konec tedna, vkomponiral v regeneracijski teden, saj je bil le tako lahko volk sit in koza cela (treningu sem namenil le dve uri dnevno, v soboto pa sem celo v celoti počival). No, čisto v celoti se nisem pustil spustiti na tla, saj sem že tretjič požrl knjigo Franceta Cokana Eno življenje je premalo, ki mi je res poseben navdih. Tako kot tvoje Neskončne ceste. Cokan te seveda ni pozabil omeniti, tako ko tudi ne našega Igorja Kogoja, ki je eden tistih, ki mu je posvetil knjigo.

Razpetje med športom na eni strani in družino na drugi je za aktivne športnike, vsaj po mojem, eno najtežjih stvari, ki jih mora športnik skrbno vkomponirati v načrt vadbe in posledične cilje, ki temu sledijo. Prepričan sem, da je nam triatloncem, ki moramo seveda posvečati primerne ure vsem trem (celo štirim – fitnes) disciplinam, to še veliko težje. Sam imam redko probleme z motivacijo za delo, pa čeprav sem včasih tako utrujen, da bi lahko zaspal kar med samo aktivnostjo. Trenutno zaradi otrok, ki jih pospremim v posteljo (še posebej starejšo Nike, ki je pri meni vsak drug teden in je zaradi tega to še bolj pomembno) ter tudi malo zaradi gneče na bazenu, plavalne treninge opravljam med deveto in enajsto zvečer. Ker temu ponavadi sledi še primerno obedovanje z mojim trening partnerjem Tomažem Kovačem, pridem domov ob polnoči. Preden zaspim je ura pol enih in pogled na telefon mi sporoča, da imam do bujenja še cca 5 ur. Nič čudnega ni, da me prijatelji s katerimi se vozim že pošteno zafrkavajo, saj sem včasih tako utrujen, da komaj zaprem vrata, preden zaspim vse tja do vipavskega parkirišča. Po novem, me še ježi ne zbudijo več (nekaj časa so se zafrkavali na moj račun tako, da so sunkovito zavili ter mi natvezili zgodbo o ježu, ki je prečkal cesto, ter me s tem seveda budili).  

Jaz tukaj jamram, da spim samo 5 ur na dan, ti pa, kolikor mi je znano imaš dovolj samo štiri ure dnevno. Je to res? 

No, da ne zaidem z rdeče niti, ki sem jo mislil držati skozi to pismo, se vračam k družini. S tem koliko treniram in koliko sem pripravljen vložit in se odrekat, sem hotel samo povedati, da mi to ne glede na včasih nečloveške napore to ne predstavlja velikega problema, saj so moje želje po dosegi zastavljenih ciljev tako močne, da mi ni problem stisnit zobe in to opravit. Stvar, ki mi najbolj otežuje izpeljavo mojih trening planov, je pravzaprav moralni maček, ki ga imam zaradi doma-čakajoče družine, medtem ko jaz treniram. Mogoče te bom presenetil, še posebej pa tiste, ki bodo najina pisma brali, sem eden tistih, ki preživijo najmanj časa na cestah in bazenu v prostem času (popoldne in med vikendom). Razlog tiči v tem, da mi služba, tako kot tebi, omogoča da večino treningov opravim v službenem času (kljub temu mi služba vzame precej dragocenega časa, in je glavni krivec, da je realizacija mojih planov cca 70%), plavalne pa že v prej omenjenem terminu med deveto in enajsto zvečer.

Zadeve si planiram tako, da mi za konec tedna ostane dolg tek, ki pa ni daljši od treh ur in pol. Kljub vsemu temu, pa se je že nekajkrat zgodilo, da sem trening prekinil (nisem ga odpovedal, ampak me je moralec zagrabil šele med samim treningom) zaradi omenjenega efekta. Še posebej se mi to lahko zgodi takrat ko je pri meni hči iz prve veze, ki je pri meni vsak drug teden (hvala bogu za skupno skrbništvo). Morda sem samo jaz tak človek, da sem strašno navezan na dom in imam zelo hitro domotožje. Zanimivo pa je, da tudi doma ne morem zdržati dolgo. Čudak!  

Kako si se ti spopadal s svojimi začetki glede vpetosti treninga v sam način življenja? Glede na spomine iz tvoje knjige si na začetku treniral po dvakrat na dan, prvič ob štirih zjutraj pred službo in drugič po njej (Kdaj si v bistvu prišel do spoznanja, da je tek enkrat dnevno dovolj?). Ali so bili tvoji začetki tudi tako težki kot pri meni. Kako se je, če se je, vse skupaj spremenilo ko si se poročil, dobil družino,…? Kako je bilo tvojim bližnjim sprejeti dejstvo, da te zaradi čezcelinskih tekov (Amerika, Avstralija, Evropa) ne bodo videli več kot dva meseca? 

Osebno menim, da je »družina« ena pomembnejših stopnic, ki jih mora športnik premagati na poti do svojih ciljev. Sam smatram za prav tako pomembne še postavitev cilja, pogum in odločnost ter disciplina pri trdem delu (Kaj praviš ti, katero bi dodal ti?) Še posebej je to težko v razmerjih kjer partner ne razume fenomena športa, kjer ne pozna občutkov, ki jih sprožajo endorfini, ter tako ne razume potrebe po svobodi z vetrom v laseh, potrebe po božanskem občutku, ki ga daje drsajoč telo v vodi. Uf, kar zdele bi šel plavat! Športniki smo zasvojenci, pa naj kdo reče, da to ni res. Dobra stvar tega je med drugim tudi ta, da se vsi bazeni zaprejo ob enajstih zvečer, med tem ko so gostilne odprte še pozno v noč. 

Dušan, ali je na svetu kaj tako mamljivega, da bi ti bilo sposobno zamenjati tvoj vsakodnevni jutranji tek po prečudoviti Gorenjski (nekoč, ko bom velik se preselim tja)? Ali obstaja ženska, ki te lahko tako očara, da bi se bil sposoben odreči svoji vsakodnevni dozi endorfinov. Kolikor te poznam jaz, sta to zgolj retorični vprašanji. Morda pa ne. 

Počasi bom zaključil to moje drugo pismo, ki sem jo namenil »športnemu« jadranju med čermi (pa ne v negativnem smislu), ki jih predstavljajo služba, družina in druge obveznosti. Res bi rad izvedel, kako si se ti spopadal in se še spopadaš s temi problemi, izzivi. Morda mi zaupaš kakšno majhno skrivnost, ki mi bo prišla prav ko bo treba uskladiti družinski izlet s prepotrebnim treningom, zamenjati poletne počitnice zaradi tekme, ki je prav v tistem terminu,…. 

Aja, za konec bi se ti rad zahvalil za spodbudne besede v začetku tvojega pisma, saj so besede, ki prihajajo iz ust takega »velikana« izjemna potrditev dosedanjega dela in velika motivacija za vnaprej. Če le ne bo poškodb, ti obljubim, da jih boš lahko še kdaj izrekel. 

Lepo treniraj in se vidiva čez teden dni na supermaratonu Zagrab – Čazma, kjer bom lahko tekel s teboj z ramo ob rami (vsaj nekaj časa). 

Matej

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: