Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
športnik športniku: 2. Marinka - Šimec Tomaž natisni
 11 bralcem je to všeč. 

Tomaž,                                                                                            21. avgust 2009

Šele zadnjih nekaj let imava to priložnost, da naju druži ista stvar. Občutna starostna razlika in moj zgoden odmik od doma v Ljubljano sta le najbolj pripravna odgovora na vprašanje, zakaj sta najina svetova zaživela po svoje, v drugih orbitah. Zdaj se preko teka znova spoznavata.

Zanimiva slika: zelo naporna pubertetnica je z eno (že takrat dokaj hitro) nogo že skoraj v Ljubljani, z mislimi pa vsaj na drugem koncu sveta. Ti, dvanajst let mlajši bratec pa si v tem času komaj zlezel na ofucani sedež mojega ponija. Kolikor je od ponija veveričkasto bakrene barve sploh še ostalo, saj ga je za mano vozil Duši, najin brat. Kot veš, pri nas v Gorenjcih pri Semiču je namreč veliko klancev in ostrih ovinkov, zavore pa uporabljamo samo takrat, ko nas gleda mama s kuhinjskega okna ...

Potem pa, čez dobro desetletje in še kasneje, se zavihtiš na dirkalno kolo in poganjaš, poganjaš pedala po vseh teh raztresenih klancih in strminah, dokler se ne pripelješ do prvih stopničk. Pokalčki in medalje se množijo. Sicer jih ni toliko kot v Dušijevi sobi, kjer se zdi, kot da smo v strelskem muzeju. Jih je pa vseeno toliko, da se ne da skriti, da smo zagreti za šport in nam zraven še kaj rata. In zato mama in ati nista preveč sitna, če se kakšno delo preloži s 15.00 na 16.53. Ko sem bila še doma, je to bila znanstvena fantastika.

Čudni ptiči smo vsi trije. Ko se zaženemo v kakšno stvar, ni teorije, da nas kaj premakne s poti. Samo začrtati si jo moramo, pa smo že skoraj na cilju. In zato me ne preseneča, da si odtekel svoj prvi maraton kot si si ga zamislil. Že prvič ti je uspelo pod tremi urami, in to na dokaj težki progi. Halo, je kdo doma? Tistega prvega marca sem bila ves čas v mislih s tabo. Malce pa tudi v dejanjih, saj smo se skoraj hkrati s tabo v klubu odpravili na tek okrog Ljubljane po celotni trasi PST. Zdelo se mi je, da ti lahko vsaj malo pomagam, če se še jaz pomučim in tečem vsaj v drugi polovici hitro kolikor se le da. Uspelo mi je, preživela sem, tako kot ti na naporni tekmi.

S svojim odličnim dosežkom pa si postavil visoke, nedosegljive standarde za morebitne družinske posnemovalce. O maratonu, pa čeprav enem in edinem, potihem razmišlja vsak tekač. Tudi mene je pomalem mikal, čeprav sem vedno trdila, da se z udeležbo na maratonu ni potrebno potrjevati, karkoli ali komerkoli dokazovati. In preko tega dosežka smatrati sebe kot boljšo, bolj zrelo, bolj občudovanja, če že ne poželenja vredno osebo. Takšno razmišljanje ni redko med tekači (da ne bo pomote – ne v našem klubu in ne pri tebi), ki se maratona udeležijo enkrat in nikoli več. Ker so s tem nekaj dokazali. Dokazali? Kaj se doseže s tekom na 42,2 km? Preboj meje nemogočega? Matej Markovič je potemtakem s trojnim ironmanom že svetlobna leta daleč, in bi se po tej logiki moral že preleviti v supermena. Pa je še vedno videti prizemljen skromen dečko iz sosednje ulice.

Kakšni pa so motivi, da sem odločila za svoj prvi maraton? In to kljub spomladanskim težavam s koleni? Lena sem, to je glavni razlog. Malce bolj ležerno se lotevam svojega življenja (ha ha ha, kdor me pozna), zato se mi ne da trenirati na šus za polmaraton. Letošnja Sežana je šla zelo gladko pod 1.40. Dosegla sem svoj cilj, naj bo še tako skromen, zdaj je čas, da uživam še na treningih. Priprave za maraton so namreč ob zmernih ciljih (tek okrog 3 ur 45) nanizane kot patentni vzorec: ena leva, ena desna, ena leva, ena desna. Kdaj sem si zadnjič privoščila dolgi tek v tempu okrog 6.00? Leta 2004, ko sem začela teči. Od takrat pa samo dirkanje, pehanje, švicanje in garanje.

Ja, trening za maraton, na katerem moram graditi na vzdržljivosti in znižanju srčnega utripa, je kljub pretečenih 60 - 70 kilometrih na teden užitek. Zato bom avgusta še tekala po svoje, da si podaljšam to občutenje popolne svobode, ki ga omogočajo nižji obrati, pravzaprav pa aerobni tek, kot ga po petih letih šele spoznavam. Ko ne lovim nikogar pred seboj ali pa bežim pred kom, pač pa gledam oblake, na sveže obrezane krošnje dreves ob PST ali pa vzhajajočo Luno. Ko se med tekom lahko celo pogovarjam brez požiranja besed, sline in lastnih obljub, češ da se mi nikamor ne mudi.

Prave stvari pridejo namreč ob pravem času. Če ne pridejo te, se pripeljejo druge. Dokaz za to je plezarija v Rjavini prejšnjo nedeljo, kamor sva se odpravila s soplezalcem Jernejem iz Matice. Smer, v katero sva se namenila, je bila sumljivo mokra in odločila sva se, da ni pametno izzivati usode. In ker sva bila tako lena, da se nama po dveh urah in več kot 1000 metrov višinske razlike z vso opremo na hrbtu ni dalo razviti bele zastave, sva se raje zagledala v drug stolp pred nama in sva po njem zlezla na vrh. Ni bilo čisto lahko, vendar nama je uspelo. Zraven pa sva poleg pogleda na sosednje gore, na dolini Krmo in Vrata ujela še nagrado – mogoče se bova lahko celo podpisala pod prvenstveno smer. To bo pokazal čas.

Na letošnjem ljubljanskem maratonu čas ne bo moj gospodar. Tudi za kakšno minuto boljši dosežek od lanskega ne bo nagrada. Bolj bo važna nova pot, sprememba. Zato vztrajaj, Tomaž, na svoji poti, ki te pelje od enega do drugega lepega trenutka. Ni pa nujno, da se ti lepi trenutki merijo samo v številkah, v sekundah. V življenju štejejo še druge stvari. Le odkriti jih je treba, pa čeprav v svetovih, ki jih nismo vajeni.

Starejšesestrski pozdrav 

Marinka                                                             

 

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: