Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
17. ZOOM: Valovanje
 3 bralcem je to všeč. 
Morje, valovi. Večnost.
Morje, valovi. Večno spreminjanje.
Morje, valovi. Umirjena spokojnost.
Morje, valovi. Gibanje.
Morje, valovi. Neukrotljiva sila.
Morje, valovi. Plima in oseka.
Vedno ponavljajoča nepredvidljivost. Vzponi in padci.
Življenje v malem.

Kaj počnem, bo kdo vprašal? O Vikiju razmišljam. Obračun delam. Delni. Nič posebnega, nenavadnega. Pogosto na svoji poti postanem, se zazrem v prihodnost, pogledam nazaj v preteklost. Pomemben je trenutek, ki si ga izberem.

Kako je vse jasno, lepo in rožnato, ko jaham visoko na valu in se na najvišji točki zazrem daleč, daleč pred sabo proti horizontu. Svetla prihodnost! Pogled v preteklost v takem trenutku daje bleščečo bilanco. A vsak val doseže tudi svoje dno. Pogled v trenutku na dnu seže samo do uničujoče grozeče stene pred in za mano. In še tisoč pogledov med tema dvema skrajnima je. Tudi dva si nista enaka!

Z Vikijem plujeva po valovitem morju, enkrat razigrana jahava visoke valove, drugič spet se boriva za zrak, ko se razpenjeni lomijo na naju. Je potem sploh mogoče narediti realen obračun? Trudim se, kolikor to pač zmorem. Iz vseh ekstremov skušam izluščiti bistvo, tisto srednjo sliko, ki čim manj izkrivlja dejansko podobo. Čeravno ni lahko, je zame zelo pomembno, da se ne prepustim čisto valovanju in toku, temveč da skušam sproti ugotavljati položaj in določati smer. Saj sem vendar krmar! In čeravno je morje še tako mogočno in nepremagljivo, kar s spoštovanjem vedno priznam, si prizadevam, da to neukrotljivo silo pridobim na svojo stran, da mi je v pomoč pri varni plovbi.

Od pozne jeseni do srede pomladi že plujeva z Vikijem. Morda je komu malo nenavadno, da sedajle delam obračun. Kdo bi pripomnil, da bi bilo pametneje to storiti po koncu pomladanskega dela sezone, ko bo ocena lahko temeljila tudi na doseženih rezultatih. Zame pa je ravno to, da neodvisno od dosežkov ocenjujem opravljeno, še poseben izziv. Po bitki je tako ali tako vsak general.

Začetek je bil, kot je vsak težko pričakovani začetek, največkrat zaletav in vihrav, spet drugič iščoč, negotov. Veselje je bilo gledati Vikija, ki je izjemno urejen, točen, kot da bi se bal, da bo kaj pomembnega zamudil, če ni vedno v prvi vrsti. Vedno je med prvimi prisopihal vrh vsakega klanca. Z očmi, ki so povedale več, kot je moč popisati v debeli knjigi. Poln otroškega neustavljivega pričakovanja, želje po učenju. Željan pohvale. Brezmejen je izgledal njegov optimizem, z vsem se je strinjal. Nič mu ni bilo pretežko. Nič ga ni oviralo, motilo. Gnalo ga je samo naprej. Doma vse, kot da teče po maslu. Služba, kot da jo podela mimogrede, z levo roko. Močno je razprl svoja jadra, zajel najmočnejši veter, bil prvi v floti. Kaj sem lahko storil jaz, odgovoren za varno plovbo? Ne enkrat, stokrat sem mu povedal, da to pot poznam, naj mi prosim prisluhne, sledi, zaupa. Včasih je prisluhnil in slišal, drugič spet, kot da ni razumel, spet naslednjič, kot da tudi slišal ni. Bil sem poleg. Učil, svetoval, opazoval. Kolikokrat povedal primero, da je potrebno pri gradnji hiše najprej poskrbeti za primerno parcelo, izkopati globoke in široke temelje. Da bo hiša lahko višja in varnejša, če bo grajena počasi in preudarno z najboljšimi materiali. Vikiju pa se je mudilo, hitro in visoko. Z njim sem doživljal občutke evforije. Lepo mi je bilo ob njem jahati visoko na valu.

Kot nobena stvar, tudi to navdušenje ni trajalo večno. Prvi znak, da vse ni v najlepšam redu, je bil, ko je potarnal, da mu služba ni več tako v zabavo kot še pred kratkim. Kar nove in nove obveznosti in zadolžitve dobiva, neprestano se mora ukvarjati s kopico nerazvozljivih birokratskih postopkov, med sodelavci se napetosti, očitki in metanje polen kar vrstijo, šef je postal veliko neprizanesljivejši. S tem se stanje še ni umirilo. To, da je zelo težko usklajevati družino in športne ambicije seveda že dolgo vem in ni kakšna Vikijeva posebnost. Pravzaprav ve vsak, ki si je to pripravljen priznati. Z Vikijem se o tem tudi pogovarjava. Gre za klasiko, bi lahko rekel. Viki se je pošteno in odkrito o vsem pogovoril, kot je tudi Mija pošteno in odkrito vse sprejela in se strinjala. Do zatikanj pa prihaja pri praktični izvedbi takega dogovora. In med njima se je potrdilo, da sta včasih na različnih bregovih sicer iste reke, ko gre za vsakdanjo izvedbo in realizacijo tistega, kar je sicer jasno dogovorjeno.

Zadnji, prav gotovo najhujši udarec, je Vikiju povzročil občutek, da treningi ne potekajo, kot bi si želel. Meni je to še kako poznano in že neštetokrat izkušeno, tako na lastni koži, kot tudi pri delu s športniki. Vikiju pa kar ne gre v glavo. Velikokrat sva sicer govorila o postopnosti, vzponih in padcih v formi, dolgotrajnosti pri izgradnji boljše pripravljenosti in še najbolj o vztrajnosti ter potrpežljivosti. Viki pa je postajal iz dneva v dan bolj nerazpoložen, že prav tečen včasih. Pritoževal se je, da pri plavanju sploh nima nikakršnega občutka, da sploh ne ve, kaj naj še počne, da se bo pokazal napredek. Pri teku je po začetnem hitrem napredku zašel v stanje stagnacije, včasih ima občutek že kronične preutrujenosti. Na kolesu pa je tako ali tako vedno med zadnjimi.

Vse sem mu poskušal počasi in nazorno razložiti: Plavanje je pač tak šport, da zahteva stalen kontakt z vodo, napredek nikoli ni linearen in prihaja v valovih, zastoji so nekaj povsem vsakdanjega. Vse skupaj pa je še močno odvisno od motoričnih sposobnosti, gibljivosti in predvsem plovnosti plavalca. Za tek sem ga lahko spomnil, da se je preveč zaletel, v roke vzel preveliko žlico, s katere ne more jesti, ker je ne more nesti naenkrat v usta. Spomnil sem ga, da sem ga ves čas opozarjal in je sedaj zadnji čas, da se zamisli, nekoliko ustavi in ne drsi v morebitne dodatne težave, ki bi se lahko pokazale kot pretreniranost. Kar se kolesarskih treningov tiče, pa so se mi njegova pričakovanja tako ali tako zdela povsem nerealna, saj je to njegova prva prava kolesarska sezona in bo potrebno še ogromno sedenja na jeklenem konjičku, da se bo prav spoprijateljil z njim in lahko primerjal z boljšimi v klubu.

Ne vem, koliko me je poslušal, še manj kako me je dojemal in razumel. Vem, da sva bila na dnu vala in verjel sem, da se bova nekoč ponovno vzpela na sam njegov greben. Še prej pa je Viki enostavno izginil, ni odgovarjal na telefone, elektronsko pošto, prekinil je vso komunikacijo z mano. Sporočil sem mu svojo pripravljenost in predvsem, da vidim svoje poslanstvo tudi in predvsem v tem, da sem v pomoč in podporo tudi v težkih trenutkih. Vedel sem, da to ne bo trajalo večno, zato sem se enostavno umaknil in čakal. In Viki se je počasi vrnil. Mislim, da se je iz te izkušnje veliko naučil. Vrnil se je ponovno pozitiven in z močnim motivom. Prepričan sem, da je dno vala za nama. Viki, sedaj pa naju čaka nekaj časa predvsem pot navzgor. Veselim se je!

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: