Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
19. ZOOM: 100 km
 3 bralcem je to všeč. 

Maj. Dnevi se daljšajo, narava bujno zeleni. Življenje se prebuja. Prav fizično občutim vse to. Pomlad. Radost. Ljubezen. Življenje. V najbolj skritem, oddaljenem, temnem kotu svoje hiše najdem svetel biser. Svoj treninški dnevnik. Rokovnik s platnicami iz cenene grde zguljene modre plastike. Močno orumeneli listi dišijo po zaprašenem arhivu. Iz listov pa se pred mano dviga, kot bi vzhajalo testo, kopica spominov, ki v trenutku popolnoma oživijo. Natančno vem kaj iščem.

Mesec maj je lep mesec. Nezadržno brstenje novega upanja. Na ta mesec me vežejo lepi športni spomini. Začetek novega. Veliko neverjetnih, zame prelomnih stvari se je dogajalo v maju. Kot drobni plamenčki spomini živijo v meni in me grejejo v pustih dneh, ko primanjkuje toplega sonca. S pomočjo mojih zvestih dnevnikov bom skušal dva dragocena plamenčka obuditi v življenje in ju deliti z vami.

Teči sem pričel zgodaj spomladi leta 1985. Leto kasneje končal svoj prvi maraton. Nato leta 1987 šport zopet malo umaknil takrat meni pomembnejšim opravilom, pa kljub temu sodeloval na nekaj triatlonih in celo sklenil, da bi leto 1988 lahko pomenilo prvo pravo triatlonsko leto. Pa verjetno še nisem bil zrel za to. Pregovoriti sem se pustil Ladotu, naj grem na sto kilometrski tek. Kaj takega resnično nisem dolgoročno načrtoval in se primerno pripravljal. V prvih treh mesecih leta sem pretekel nekaj čez 900 km, kar je za rekreativca kar lepa številka, nikakor pa ne primerna za tako ambiciozen cilj. Predvsem količino sem nekoliko povečal v aprilu. In nato pride maj, natančneje nedelja osmi maj. Dnevnik razkrije, da sem ta dan tekel trojke v Ljubljani. Čas 1:48,03. In komentar: »Moj najboljši tek doslej, z lahkoto. Deset km vlekel najprej enega, nato drugega člana trojke.« To je bil tudi moj najdaljši tek pred stotko v soboto 28. maja.

Niti sanjalo se mi ni, kaj me čaka na sto kilometrski razdalji. Lado je že imel za sabo izkušnjo z istega teka izpred enega leta. Njegovo optimistično sporočilo se je tako ali tako glasilo, da sva bolje pripravljena, kot je bil on pred enim letom in bova brez dvoma zmogla. In jaz sem mu zaupal in sledil. Verjel se mu tudi, ko mi je razlagal svoje največje skrivnosti. Recimo o pitju med tako dolgim tekom. Preizkušeno, naj bi bilo najboljše pivo. Dalo naj bi neko posebno energijo, moč in obenem še odžejalo. Seveda sem s široko odprtimi očmi in ušesi požiral vse informacije in verjel.

V takem vzdušju je minila pot s staro zeleno Lado do zgodovinskih Firenc, ki so izhodišče zelo poznanega 100 km teka, katerega cilj je ob morju na Jadranski obali Apeninskega polotoka. Značilnosti tega teka je udeležba nekaj tisoč tekačev in pohodnikov ter proga, ki je iz Firenc speljana tako, da najvišjo točko na višini nekaj čez 900 metrov nadmorske višine doseže ravno na polovici trase. Druga polovica se v prvem delu strmo, kasneje pa bolj počasi spušča proti morju. Podobno pa je tudi na prvi polovici, ko se proti prelazu strmo dviguje predvsem od štiridesetega do petdesetega kilometra. Firenc se nič kaj ne spominjam. Povsem sem bil namreč pod vtisom razlag o favoritih, časih, ki jih tečejo in ob srečanju s katerim od njih, sem jih občudoval kot bi srečal nadzemska bitja in si nekako predstavljal, da so njihova telesa iz čudežnih snovi, ali vsaj navdahnjena z neko božansko energijo.

Kljub vsemu se teka nisem lotil s pričakovanim spoštovanjem ali celo strahom. Nasprotno, tekel sem zelo hrabro, kaj hrabro, brezglavo. Edino vodilo in orientacija mi je bil Lado, ki je bil morda malo boljši tekač, vsekakor pa izkušenejši. In moje vodilo je bilo, da tečem pač malo za njim. Sploh si ne morem predstavljati, kako smo ga žgali. Oznako maratona sem prečkal v času treh ur in petih minut. Celo hitreje kot sem do takrat kadarkoli odtekel samo maratonsko razdaljo. Tako sem se vzpenjal proti prelazu na polovici proge. Iz tega vzpona se spominjam predvsem podatkov iz spremljevalne ekipe o zaostanku za Ladotom in steklenice piva, ki me je vedno čakala na strehi Lade. Takrat sem verjetno še verjel, da je to čudežna pijača, saj sem ves čas vzpona še kar pospeševal in zadnjo serpentino pred vrhom brez kančka spoštovanja prehitel tudi Ladota. Na prelazu sem bil na 23. mestu in kar je še najbolj pomembno, še vedno prepričan, da bom v takem tempu lahko nadaljeval. Kako tudi ne, saj se cesta do 65 km stalno spušča. Najprej je še kar šlo. Prvi znaki, da morda le ne bo vse tako lahko so se pojavili, ko je pričela odpovedovati čudežna formula s pivom. Po kakem četrtem popitem pivu se je namreč zgodilo, da mi je vse skupaj stopilo v glavo in morda še bolj v želodec. Dobro se spomnim, da sem medtem, ko sem tekel mimo ene od gostiln ob cesti, kjer so gostom na parkirišču pekli klobase na žaru, med zobmi že cedil čarobni napitek, ki je ob čudoviti aromi pečenja, silil iz mojega želodca po isti poti, kot je vanj prišel. Skratka, bil sem pijan in skrokan in šlo mi je na kozlanje. Saj poznate ta občutek v zgodnjih jutranjih urah po kaki žurki? V taki situaciji so stranišče, kakšna tableta in postelja najboljša izbira. Jaz pa sem bil na dveh tretjinah stokilometrskega teka. Moj dnevnik suhoparno poroča: »Na 75 km sem crknil, takrat sem bil na 28. mestu. Do cilja sem večinoma hodil.«

To je nekako sovpadalo s časom, ko se je pričelo temniti in prav grozen je bil občutek, da sem nekje sredi noči, povsem izčrpan in prepuščen samemu sebi. Izkazalo se je, da je bil tudi ta del poti zelo prijeten. Pridružilo se mi je namreč najstniško dekle iz spremljevalne ekipa in prav prijetno sva kramljala in razglabljala na poti proti cilju. Zadnjih pet kilometrov je spet šlo laže. Cilj sem dosegel po devetih urah in triinštiridesetih minutah kot triinsedemdeseti.

S tem pa težav še ni bilo konec. Najhujše je šele sledilo. Dnevnik sporoča: »Hudi krči ponoči, ščipanje v sečevodu, bolečine v dimljah.« Menim, da podrobnejši komentar ščipanju v sečevodu sploh ni potreben! Spali naj bi v spalnih vrečah v neki šolski telovadnici. Ne vem zakaj, vendar smo se zavlekli kar k zidu za parkirano Lado. Spal prav gotovo tisto noč nisem niti sekunde. Vsakič, ko sem se hotel vsaj malo premakniti v udobnejšo lego, me je zarezal krč nekje v predelu dimelj. Vsaka sprememba položaja noge je bila možna samo z veliko previdnosti in potrpljenja, predvsem pa s pomočjo rok, saj mišice nog niti slučajno niso bile pripravljene sodelovati pri premikanju. Vstajanje po par urah bedenja je trajalo vsaj pol ure, izgledalo pa je tako, da sem z obema rokama po milimetrih premikal vsako od nog posebej, cel čas na robu krča in se končno nekako spravil pokonci.

Naj zgodbo o tej izkušnji končam z ugotovitvijo in sporočilom, kako smo ljudje sposobni hitro pozabiti fizično bolečino in trpljenje. Že v nedeljo 29. maja sem v dnevnik zapisal: »Popoldan je že bolje«. Spomnim se prešernega vzdušja v Ladi na poti proti Novi Gorici in obvezne spremljave narodnih viž Avsenikov in Slakov. Že v torek sem ponovno tekel. Že naslednjo nedeljo sem tekmoval na triatlonu. Pred tem prvim nastopom sem v letu 1988 skupaj preplaval 2 km in prekolesaril 255 km. In do konca leta opravil še osem triatlonov. Vse to mi čeravno meno, vendar nadvse ljubeče razkriva moj dnevnik.

Tako je bil tlakovan pričetek moje triatlonske kariere.

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: