Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
2.ZOOM: Igor
 2 bralcem je to všeč. 
Strah me je odgovornosti, ki sem si jo naložil. Povrh vsega mi tega sploh ni treba. Nihče ničesar ne pričakuje, zahteva ali me celo sili v pisanje. Po pravici povedano sploh nimam pojma v kaj se spuščam, nobenega scenarija nimam niti za to, kar bom napisal danes, še manj se mi sanja kaj naj bi pisal jutri, čez pol leta….

Pa vem, da bom. Ne pomnim, kdaj se mi je zgodilo, da nečesa, česar sem se lotil, nisem speljal. Trma nepopustljiva! Kolikokrat sem to poslušal, kolikokrat sem si to dopovedoval. Ko mi je bilo težko, ko sem bil že pred tem, da se ustavim in sesujem! In vedno sem našel poti do FINISH LINE. To se je dogajalo na vseh tekmah, na katerih sem se pognal s štarta kot da bi šlo za golo preživetje. Na vseh razpotjih, ko nisem vedel kod in kam. Ko sem taval, se zaletaval, iskal. Vendar nikoli odnehal. Noro!

 

Zakaj mi je tega treba bilo? Zato ker je cilj pot sama. Ali zato, ker prihajam iz strmih tolminskih grap, kjer pravijo, da petelini ne kikirikajo zato, ker se morajo s kljuni v strmih rebrih za travo držati, da se ne skotalijo v globel. To bo! V zibko mi je bila položena izjemna moč in sposobnost garanja ter borbe za preživetje v surovem okolju. In sem garal.

Pa mi je tega res treba? So me vprašali, ko sem začaran od prvega IRONMANA, več ali manj lebdel v vsakdanjem življenju, navidezno lepi službi mladega izobraženca, ko se je lagodna kariera kar sama od sebe risala tako blizu na obzorju, da bi jo z roko dosegel…. Svetla bodočnost, med in mleko! Jaz pa sem od bogate neveste, ki me je vsa voljna čakala, bežal k divji, nepredvidljivi ljubici. Za največ par trenutkov orgazmične naslade… In me je zapeljala - v dolg, divji, nevaren, z vsemi najbolj skrajnimi čustvi nabit ljubezenski ples. Zapeljala v nekaj fantastičnega, edino z orgazmom primerljivega. V nekaj, kar je trajalo vsaj deset let. Si predstavljate, da orgazem traja deset let? Do zadnjega koraka zadnjega IRONMANA.

In sem se izvil iz objema ter si zalizal rane ljubezenskega boja. Sedaj sem drugačen. Izkušenejši. Sedaj vem! Tega mi je treba. Lažje mi je, ker vem, da so najbolj mehko oblazinjeni fotelji meni neudobni. Počasi se zopet prepuščam ljubezenskemu toku. Pa vem, da nisem sam. Vsaj Saša, Marjan, Mirko, Marinka, Tomaž, Drago, Anja, ki sta vam včeraj popoldne med tekom v nevihti, voda in pot curljala iz poslednje pore – vi tudi razumete. Še veliko vas je, ki razumete. Vedno več nas je! In meni je vse bolj jasno: Tako je prav, tega mi je treba, ker je v srcu zapisano in v zibko tolminsko položeno! Klicu ljubezni se je potrebno vedno odzvati. Brez strahu ali sramu! Zato garam.

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: