Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
3.ZOOM: Viki
 0 bralcem je to všeč. 

Enkrat sredi dneva zazvoni mobi. Morda že desetič ta dan. Vedno ga imam pri sebi in če se le da, vedno takoj odgovorim. Tak pač sem. In zdi se mi prav, da odgovorim, če bi nekdo rad govoril z mano. Morda je v stiski, me potrebuje, mi ima kaj zanimivega povedati, me bo zabaval, razveselil. Nerad bežim v anonimnost.

Na ekranu mobija se izpiše Vikijevo ime. Viki je eden izmed tistih rekreativcev, ki so se mi priključili v zadnjem letu. Večkrat pokliče. Zanimiv je ta Viki. Zagnan, včasih malo zaletav. Zvedav, včasih neučakan. Zelo resen in uglajen, po drugi strani tako otročje zagnan in nepredvidljiv. Večkrat pokliče in povpraša to in ono, največkrat o treningu, vse pogosteje pa tudi kar tako, da poklepetava. Ja, kar malo pod kožo mi je zlezel, ta Viki. Takoj, ko spregovoriva, začutim nekaj v ozadju njegovega sicer popolnoma vsakdanjega čveka. Malo mu pomagam in kmalu mi, sicer nekoliko nerodno, zaupa, da bi se z mano rad nekoliko bolj "zeres" pomenil o treningih. Da mu je zelo fin ta triatlon, da ga kar vleče. Pa, da naj se mu ne smejim, saj že sam ve, da nikoli ne bo top atlet, sploh pa ne pri svojih letih, ko komaj zna plavati, ob družini, službi,… Pa, da ga kljub temu vleče, da bi naredil korak dalje, da bi tudi on poskušal, no saj vem, tisto, kar se z nekaterimi že grem, da jim plane in programe pišem. Ker baje, da je super…..

 

Iskreno povedano, sem že takoj, ko je poklical, vedel, kaj želi od mene. Samo čakal sem, da pride z besedo na dan, saj sem že nekaj časa čutil, da je pripravljen. Tudi zelo na kratko sva opravila, kot vedno opravim v podobni situaciji. V par stavkih sva se domenila, da se dobiva čez nekaj dni pri meni doma, zvečer, ko bodo otroci že v postelji in bova imela čas. Naj se dobro pripravi, ga še posvarim, saj se bova zelo temeljito pomenila in naj se mu nikar ne mudi domov.

Seveda v resnici sploh nisem tako hitro opravil z Vikijem. Odkar sem odložil telefon, me cel čas spremlja. Vame se naselijo dileme. Bom zmogel? Si lahko privoščim še enega triatlonca? Se bova ujela, je pravi zame? Ve v kaj se spušča? Ravnam prav, da tako odločilno posegam v način življenja drugih ljudi? Morda ne samo v način življenja! Lahko kar v življenje samo! Ni bil prijeten občutek, ko me je poklical Matej in povedal, da sta Jani in njegov Senior končala v obcestnem jarku. Senior jo je dobro odnesel. Jani z zlomljeno ključnico in rebrom veliko slabše. Hitro okrevanje ti želim, Jani! Ne konča se vedno tako: na fakulteti za šport sem davnega leta 1994 zbral štiri študente. Delček sebe sem jim dal na vsakem predavanju, ko sem jih po najboljših močeh vodil v skrivnosti triatlona. Med njimi je bil tudi vitek svetlolas fant. Vsak dan bolj so se mu svetile oči. Navdušenje je raslo. Kolikokrat je izrazil zadovoljstvo, da so se najine poti prekrižale! Iz nekdaj dobrega kolesarja je kmalu postal najprej super duatlonec. Tudi sam sem se čutil vsaj delno zaslužnega za njegov razcvet. Ko sem ga videl zadnjič, je s še prav posebnim žarom v očeh zatrdil, da IRONMAN ostaja njegov naslednji cilj, ki ga bo zagotovo dosegel. Nikoli ga ni! Sašo se je v začetku septembra pred osmimi leti zadnjič odpeljal s kolesom na trening….

Vse to in še veliko več napolnjuje mojo dušo in um, ko razmišljam o Vikiju. Navzven se moram samo odločiti ali me zanima delati z Vikijem ali ne, navznoter pa potujem po brezmejnih, čudežnih svetovih. Seveda mu bom pomagal. To sem pravzaprav vedel že od vsega začetka. Zakaj mi je potem potrebno vsakokratno temeljito razglabljanje o pravilnosti, smiselnosti in koristnosti mojega početja? Tudi to vem, pa sedaj še ni pravi čas, da bi zapisal. V tem trenutku si še ne upam.

Poleg tega se moram zbrati in napeti svoj um in v spomin priklicati vse, kar o Vikiju vem. Leto dni ga že po malem spremljam. Nekaj malega imam zapisanega. Večino pa nosim kar s sabo. Dobro je spravljeno vse, kar vem o vsakem o vas. V glavo in v srce! Ali točneje skozi srce v glavo! Da imam dober spomin, sem že večkrat slišal. To sploh ni res. Moj spomin je zelo luknjast. Selektiven, se temu reče. Ostane tisto, kar poslušam s srcem. V zadnjem času se mi je močno povečala sposobnost vzpostaviti s sogovornikom empatičen odnos, vživeti se in razumeti. Tako pridobljene informacije ostanejo. Sodobna informacijska tehnologija serverjev in back upov nikoli ne bo konkurenčna sinergiji mojega srca, duše in uma. Nikoli! In prav je tako.

Kaj torej vem o Vikiju? S trojko se zaenkrat še začenja oznaka njegove starosti. Ne prav dolgo več. Naj napišem da je srečno poročen ali ločen? Tu bo selekcija zelo huda. Poročen je, seveda. To stoji črno na belem. Včasih srečno, včasih pa, da bi najraje kar …. maraton pretekel in se nikoli več vrnil. O tem včasih prestrežem kakšno drobno informacijo, včasih kaj opazim, včasih si pa verjetno samo domišljam. Pa ne bi več tipal v meglo, saj bo še sproti prihajalo na površje, kljub temu, da je največkrat skrbno varovano v največjih globinah in skrbno pestovano. V službo hodi, saj mora za mulo, ki bo kmalu gospodična in mulca skrbet. V službo gre vsak delovni dan, v neko na pol državno firmo. Čisti deloholik! Je bil. Tudi zadnjo cigareto je že zdavnaj dokadil. To zadnje je bilo puhanje bolj za hec, takoj po študiju par let, kar tako, da bi bil bolj enak enakim. Resno pa ni kadil. Potem je tudi počasi ugotovil, da služba ni to, kar bi si želel, da ga samo izkoriščajo, da so še druge stvari na svetu. Šport recimo. Saj ne, da ne bi bil športnik. Seveda je hotel pozimi posnemati Stenmarka oziroma so starši želeli, da bi se razvijal normalno kot vsi sosedi in Slovenci nasploh. Tudi tenis je igral. V klubu. Zakaj bi sosedje šepetali, da Vikijevi ne zaslužijo dovolj. Oni so pa ja dobro stoječa, urejena družina! V gimnaziji so ga tudi hribi zvabili. Bil je alpinistični pripravnik. Pa je oče ostro usekal: »Ne Viki, na Himalajo pa kar pozabi.« In je pozabil. Nikoli pa se niti spomnil ni, da bi Spitza posnemal. Kako mu je sedaj žal. Sedaj, ko je triatlonec. Ko bi rad preskočil tri, kaj tri, pet stopnic naenkrat. Pet let že teče. Pravzaprav ga je žena spodbudila. Menila je, da bi se skupaj lahko kdaj fino imela. In sta se. Kot v pravljici. Skupaj mož in žena dvakrat tedensko po petinštirideset minut. Tako je bilo nekaj časa. Vikija pa je zlomilo dve leti nazaj. Polna Ljubljana tekačev. Tisoče se jih peha. No ja, veliko jih zavija že kmalu proti cilju. To bi zmogel tudi Viki. Tisti na polovički, tisti so pa že ta pravi, maratonci, ti so prav gotovo nadljudje.

Viki je bil lani že zraven, v naši skupini. Delaven, zanesljiv. Učil se je, če sem realen, zelo hitro. Včasih kar težko razumem, da je prav vse v tem življenju treba izkusiti na lastni koži. Velikokrat je padel in se popraskal. Pozimi se je, kar nekam neopazno, priplazil na bazen. Ugotovil sem, da ne zato, ker bi se sramoval svojega mornarsko-vaterpolskega podsloga kravla. Bolj ga je mučilo vprašanje ali bo lahko vztrajal. Redno plavanje pomeni dva večera tedensko zdoma. Tu so se pričeli problemi. Spomnim se večera sredi najbolj trde zime, ko je prišel kar malo nenavadno zgodaj na bazen. Zamišljen, nesrečen. Obzirno sem počakal, vendar ni bilo treba dolgo čakati, ko je bruhnilo iz njega, da mu ni jasno, kako da Mija ne more razumeti. Saj se ne vlači po gostilnah, ljubice nima, zapravi ne veliko. To, da se ukvarja s športom, je vendar najbolj plemenito dejanje, predvsem v interesu družine. In je odplaval, tisti večer in vse naslednje. Z Mijo sta nekako zgladila, gladita in še bosta gladila. Spomladi in poleti je našel čas tudi za kolesarske treninge. Se udeležil prvega duatlona, ki ga je pritegnil, prvega sprint triatlona, ki ga je navdušil, prvega olimpijskega triatlona, ki ga je začaral. Odzval se je klicu. In danes poklical na mojo številko, pa ne samo zaradi klepeta kar tako. Z mano bi se rad resno pogovoril, o ta pravih treningih.

Ni kar tako en tak telefonski klic. Zame nikakor. Razmišljam, meljem, premlevam, iz ne vem kje potegnem slednjo informacijo. Dejstva, številke, vtisi. Vse kar je v fajlu Viki in širše v zakladnici mojih izkušenj. Garam. Tudi za Vikija ni kar tako. Vendar on tega ne ve, vsaj čisto dobro še ne. Pa kaj je to posebnega! Viki se je odzval klicu. Jaz tudi……

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: