Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
5.ZOOM: Razgovor
 2 bralcem je to všeč. 

Čas beži, urice minevajo v običajnem ritmu. Danes je prav poseben dan. En razlog, ki ga sedaj lahko razkrijem, je seveda pričakovanje Vikija. Pa saj Viki ni prvi, ki bo prestopil moj prag! In vendar je zame vedno znova, kot bi bil prvi. Vsak je tako nepopisljivo sam svoj, neponovljiv, izjemen, vznemirljiv. Najmanj, kar je potrebno storiti je, da osvežim svoje možgane z vsem, kar se je v času najinega poznanstva nabralo v mojih zapiskih. V živ spomin moram nadalje priklicati, kar je nenapisano, pa vendar vtisnjeno vame. Vse, kar se je med nama dogajalo na videz nepomembnega, ki pa zloženo v celoto pomeni dragocen mozaik. Kot pečat si puščamo ljudje odtise. Bolj kot je odnos globok, individualen, intimen, bolj je odtis močan. Žal velikokrat tudi bolj boleč.

 

S prevešanjem dneva v večer, se vse bolj odmikam v svoj svet.

...Tam nekje je košček sveta tako svojega,
da mu ne vem imena dovolj lepega.
Nikjer ni zame lepše zemlje kakor tam,
nikjer ni duši pokoja tako sladkega kakor tam

…mi privre iz globin medtem ko kopam, oblačim in umirjam otroka. Seveda to ni zraslo v moji glavi, so pa zame izjemno dragocene misli. Največkrat mi res pomenijo prispodobo za lepote realnega zunanjega sveta, tokrat kot prispodobo za tisto najlepše, skrito nekje globoko v tolmunih duše. Opravljeno. Otroka sta dojela posebnost tega večera in se ubogljivo potopila v svoj svet. Še deset minut mi preostaja. Pričakujem in nemirno pogledujem skozi okno.

Ko pozvoni, se zdrznem, kot da bi me presenetilo, v resnici me je zvonec predramil iz zamaknjenosti. Preden odprem, z bežnim pogledom na uro potrdim Vikijevo pravočasnost. Dober začetek, kajti točnost močno cenim, je kot prvo ogledalo, stik s prihajajočim. Seveda je obema v začetku malce neprijetno. Obvezno povabilo na kavč, kamor seveda ne more kdorkoli ob prvem obisku, pripomore k potrebnemu vzdušju. Viki v roki menca beležnico, tudi jaz imam pri sebi njegovo pismo. Obema dodam še kozarec vode. Previdno čakam. Prepuščam mu pobudo. Kot da bi se opravičeval mi pove, da veliko več, kot mi je napisal v pismu, za katero sem ga prosil, ne more povedati. Rad bi nekoliko bolj načrtno treniral, temu primerno napredoval, predvsem pa se na tak način izognil marsikateri začetniški napaki. Vidno se je sprostil in tok ga je že vodil v smeri proti želenim izboljšavam časov.

Tu sem prvič poskušal preusmeriti njegov miselni tok. Temeljito sva se pomenila o njegovih športnih aktivnostih in dosežkih. Seveda je tekla beseda tudi o smučanju in tenisu. Natanko sva še enkrat prešla prve tekaške korake, vključno z zadnjo sezono, ki sem jo že tako dobro poznal, kar sem mu dal tudi z nekaterimi podrobnostmii vedeti, s čimer sem ga vidno vzradostil. Od Vikija sem želel nekaj več. V bistvu odgovor na zelo preprosto in tolikokrat zastavljeno vprašanje: Zakaj? Težko je z besedo povzeti to, v kar človeka oblikuje življenje, kot reka oblikuje kamen na rečnem dnu. Kdo bi to skušal opisati morda s fizikalnimi zakoni. Jaz ne premorem ustreznih besed. Vendar sem začutil. To mi seveda povsem zadošča.

Naprej razglabljava. Kako umestiti šport v življenje? Še eno neumno vprašanje, če pa je šport življenje samo, no vsaj njegov pomemben sestavni del. Pa vendar razpravljava. Mimo Mije seveda ne moreva. V tej smeri se hitro ustaviva. Pravočasno začutim, da danes ni pravi dan za to. Je za Vikija sploh kateri dan pravi za to, se sprašujem? Vseeno se spomnim, da je že omenjal Mijino željo, da je že čas, da bi se preselili iz stanovanja v spalnem naselju, morda v družinsko hišo iz mesta. Ni govora. To sta uredila že otroka, ki sta se ideji uprla dovolj silovito, češ, da želita ostati s starimi prijatelji in predvsem v mestu. Viki se niti trudil ni, da bi ju prepričeval. Na tiho se je kar strinjal z njima. V ta sklop sodi tudi razmišljanje o vlogi očeta. Ugotovitev, da daje otrokoma lahko veliko več zadovoljen, aktiven oče, kot pa vedno tečen, zapečkarski, se mi zdi kar malo prelahkotna, morda izrabljena fraza. Služba je prijetna sprememba teme. Brez kakšne večje zadrega pove, da ima to pri sebi razčiščeno. Rad hodi v službo. Tudi dober misli, da je. Postavljene pa ima jasne meje. Seveda včasih pomisli, da je še premlad, da bi se sprijaznil s karierno stagnacijo. Še malo pomodrujeva o sestri, ki ga sploh ne razume, pa o sodelavcih, ki so si zelo enotni, da mu vsega tega res ni treba, o prijateljih, ki ga zbadajo, da se jim vse redkeje pridruži ob pivu, ko so na sporedu najzanimivejši prenosi, ki si jih še sam predsednik v živo ogleda ....... Krog se sklene z enotno ugotovitvijo, da se mu je življenje v zadnjem letu močno spremenilo na bolje. Vendar ga ne poskušam omajati v njegovi odločenosti in stališčih. Včasih sicer provokativno postavim kakšno nasprotno stališče, podkrepljeno tudi z argumentom, vendar največ toliko, da preizkušam njegovo trdnost. In Viki je trden v svoji odločitvi, to čutim ves čas.

Obenem se v meni vzporedno vrti film, pravzaprav posamezne slike, ki se sestavljajo v kolaž, ki govori o mojih iskanjih. Seveda je bilo lepo, pravzaprav veličastno. Kljub vsemu mi še ni popolnoma jasno, zakaj sem moral iskati tako daleč, se tako naprezati, mnogokrat izčrpavati, da sem se vrnil k samemu sebi. Ko takole razglabljava, ugotavljam, da počasi prevzemam pobudo v svoje roke. To sem Vikiju pravzaprav tudi dolžan, saj je dal od sebe najboljše, kar je lahko. Kar se da plastično razložim, kaj vse lahko kot trener ponudim. Govorim o izkušnjah, resnosti, zavzetosti, zaupanju, tudi zvestoba ni pretirana beseda. Posebej poudarim, kako mi je vsak športnik pomemben kot celota v kontekstu vsakodnevnega življenja, vpetosti in razpetosti, pripravljenosti in sposobnosti posvetiti se izbranemu cilju. Pa o tem, da vsakemu poskušam, kolikor mi je to dano, prisluhniti in ujeti njegov individualen utrip, se prilagoditi in vživeti, sprejemati in ne obsojati. Kako ni moj cilj izživeti svoje ambicije, temveč prisluhniti. Biti podpora in ne bergla. Dopovedujem, kako je pomembneje lačnega naučiti loviti ribe, kot pa mu s pečeno ribo postreči.

Vsakdo pa ve, da sem pri svojem delu tudi zelo zahteven, celo strog. Sicer nikogar k ničemur ne priganjam, morda kvečjemu nasprotno. Želim pa, da se vsak zelo resno povpraša o motivih, si jasno postavi cilje, ki temeljijo na realnih izhodiščih. Moja doslednost nastopi predvsem, ko zahtevam poštenost in odkritost na poti k dosegi teh ciljev. Od vsakega pričakujem, da se je voljan učiti, opuščati stare vzorce in navade in sprejemati nove, boljše. Napake znam odpuščati. Želim si le napredka, razvoja. Predobro vem, da napake delamo vsi, obstaja pa preprosta razlika med bistrimi in v nekem smislu morda malo manj bistrimi. Oboji delajo napake. In v čem je potem razlika? Eni ponavljajo vedno iste napake, oni drugi pa delajo vedno nove napake. To je rast, napredek. Budno pazim, da pri tem ne izgubiva kompasa, da sproti popravljava smer, če se to pokaže za potrebno. Pa še nekaj je, česar seveda ne zahtevam, si pa močno želim. Zelo si prizadevam, da s slednjim vzpostavim sicer profesionalen, obenem pa tudi topel, človeški, kar se da prijateljski odnos. Izkušnje me namreč učijo, da uspeh ni merljiv edino z doseženimi časi, mesti in osvojenimi naslovi. Vsaj enako pomembno je, da se lahko z vsakim, tudi potem, ko se najine poti razidejo rad srečam, si sežem v roko, poklepetam in predvsem pogledam v oči.

Ko si takole z Vikijem gledava iz oči v oči me kar malo preseneti spoznanje, da je medtem danes postalo jutri. Odločim se, da počasi zmanjšam intenzivnost razgovora in preko faze ohlajevanja, da pretres ni prevelik, pripeljem kramljanje do zaključka. Ko pogledam vidno zmedenega Vikija, iz katerega kar sili dvom, saj se vendar ničesar nisva dogovorila, ga kar se da toplo pomirim. Seveda, veliko sva si povedala. Rabiva pa malo časa, da v miru prespiva in predelava vse slišano in povedano. Kadarkoli, če je potrebno, se lahko slišiva. Srečava pa se še enkrat čez par dni. Takrat se tudi dokončno odločiva. Popolnoma sem miren, ko odhaja čez prag. Pri Vikiju je opazno zadovoljstvo, s še vedno rahlo zaznavno tančico negotovosti, morda občutkom nedorečenosti. Ko po takih srečanjih zapiram vrata, vedno delam neke vrste obračun. Koliko odhajajočih se je vrnilo, koliko se jih je vsaj oglasilo, kdo je za vedno odšel? Bilanca ni slaba. Viki se bo zagotovo vrnil. To se čuti, visi v zraku, bi se reklo.

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: