Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
13. ZOOM: Medulin I
 1 bralcem je to všeč. 

TANK
Vlak enakomerno drdra svojo pesem. Že celo noč me vozi v daljave. Slepeče jutro me drami. Pred mano je nov dan, so nova doživetja. Pomanem si oči, se pretegnem, za silo se uredim. Ugotovim, da sem popolnoma sam v vagonu. Kompozicija se cvileče ustavlja. Zadnja postaja. Pula. Sobota dopoldne, 23. januarja leta 1993. Izstopim na peron. Nobenega potnika. Povprašam prometnika, edinega človeka v okolici, po prevozu do Medulina. Kakšen taksi neki, me začudeno pogleda. Tu je vojna, zamomlja. Kaj je vojna na Balkanu, se mi ni sanjalo. Nisem je doživel, občutil niti toliko kot vsi ostali. Prihajal sem iz drugega, svojega sveta. Z zahoda, iz Nemčije.

Nič mi ni bilo jasno. Hotel je odprt, so mi zagotovili. Bom že, si mislim in se oprtam. Na ramo velikanski, do vrha napolnjen nahrbtnik, spredaj manjši nahrbtnik, ročno prtljago bi rekli na letališču, v eno roko vrečo narejeno za transport koles, v drugo potovalko. Ja, tisto največjo, ki sem jo dobil kot sponzorstvo pred prvim potovanjem na Havaje. Vse imam za enomesečno bivanje in treniranje. Celo več bi lahko rekel: svoje celotno premoženje tovorim. Otovorjen kot krošnjar Ribničan se odmajam okrog postajne zgradbe. Kljub nejevernemu pogledu prometnika, z očmi vztrajno iščem taksi, avtobus, prevoz... Parkirišče, cesta, vse je popolnoma prazno. Izumrlo. Skoraj. Odmaknjenega, očem skritega zagledam, da ne morem svojim očem verjeti! Tank. Ne, to ni Tivoli in muzej NOB, se prepričujem. To je pravi pravcati tank. Počasi začenjam razumeti. Prva niansa razumevanja besede vojna. Malo me postane strah za moje krošnjarsko premoženje, na hitro me prešine, da imam globoko v manjšem nahrbtniku kar zajeten šop bankovcev nemških mark.

Trenutek napetosti, razmislek. Navidez povsem mirno se raztovorim. Iz vreče po kosih izvlečem mojo specialko. Sestavljam, šraufam: sedlo, pedale, balanco, kolesa. Kolo je v manj kot desetih minutah nared. Nihče se mi ne približa, pravzaprav nikogar v bližini ne opazim. Samo upam, da me nihče ne opazuje, ker sem še sam popolnoma negotov ali mi bo uspelo speljati z dvajset kilogramskim nahrbtnikom zadaj, manjšim, da sem imel trebuh kot nosečnica, spredaj in meter dolgo potovalko, ki je segala od sedeža daleč preko balance spredaj. Tudi sam sem bil kot tank nedaleč stran.

Seveda mi je uspelo. Nekako sem otipal balanco, na čudežen način dosegel pedale in, hajd, odkolovratil preko mesta, po obvoznici, proti Medulinu. Na cesti sem bil sam. Mir in samoto je par krat prekinilo oglušujoče hromenje bojnih reaktivcev, ki so parali nebo. Vojna! Tako malo v šali sem pomislil, da bi lahko bil prepoznan kot neznano sovražno vozilo in tarča napada iz zraka.

Nič ni bilo iz tega. Ne sicer varno, a kljub temu sem prikolesaril do Belvedera, mojega hotela. Prvi nadvse zahteven trening je bil tako za mano še pred vselitvijo v hotel. Parkirišče prazno. Nikjer nikogar. Raztovorim. Medtem se zbirajo, receptor, natakar, bade majster, … kot bi me težko pričakovali. Nejeverno so me opazovali, skomigali z rameni, na koncu pa vseeno pritrjevali. Sprejem sem občutil kot bi se popraskan vojni veteran vrnil s fronte. Mislim pa, da sem celotnemu osebju hotela tisti dan in naslednji mesec močno prirasel k srcu. "Rat, a ludi Slovenac s biciklom," so se mi še velikokrat nasmihali.

ONE MAN BAND
Nič več se mi ni mudilo. Nenadejano sem opravil kolesarski in trening moči. Tako sem se do kosila lepo v miru namestil. Puščobno je bilo v hotelski avli, po hodnikih. Puščobno ob času kosila v jedilnici. Poleg ene dvajsetčlanske nogometne ekipe še takole za prste obeh rok posameznikov. Skupaj torej morda trideset gostov v hotelu s kapaciteto 850 ležišč. Stanje se je venomer spreminjalo. Nogometaši so končali svoje priprave. Individualni gostje so prihajali in odhajali. Ostalo nas je nekaj športnikov in en simpatičen par. On je bil, kot sem izvedel, slikar, ki je bil nekako zaljubljen v Medulin in je že več let redno prihajal sem. Ona, simpatična dama. Po obnašanju sodeč nista bila nikakršen zdolgočasen zakonski par, prej bi rekel, da sta uživala v sveži romanci. Takole kar mimogrede se je zgodilo, da smo na obroke v jedilnico prihajali samo še jaz in slikarski par. Čez par dni pa tudi njiju ni bilo več na spregled. Nekaj časa sem dejansko bil edina živa duša v ogromnem hotelu-hiši strahov. Ravno tako ni bilo. Tu so bili še: Slovenka Marija in drugi receptorji, nočni čuvaji, ekipa kuharjev, natakarjev in natakaric s prijazno Branko, skupina čistilk in sobaric, Čikada-šef športa s svojim pomočnikom, ekonom, hišniki, razni hišni mojstri, urejevalci okolice, prodajalka v trafiki, frizerka. Prihajali so vsak dan na šiht. Praviloma za manj kot 200 mark mesečno, kot so mi potožili, ko smo si postali dovolj zaupni. Taka množica osebja mi ni in mi verjetno nikoli več ne bo stregla. Pa naj kdo reče, da nisem bil profi!

SAUNA
Drugo jutro, kot je bila moja navada, še pred zajtrkom, jo poln treninškega zagona in dobre volje mahnem na bazen. Prvi vtis je bil zelo prijeten. Toplo, morda že malo dušeče, in nekako po soli zaudarjajoče ozračje je dobro delo. Skok v vodo. Izjemen užitek, nič me ni streslo, kot se mi to praktično vedno dogaja, ko pričenjam s plavanjem. Mojega veselja pa je bilo že po nekaj preplavanih dolžinah domala konec. Voda v bazenu je bila za plavanje prevroča. Zakuhal sem kot ekonom lonec, v glavo sem bil verjetno podoben kuhanemu raku. Umika ni, si mislim. Saj vendar ne morem že čisto na začetku odstopat od zastavljenega treninškega plana. Nič, sem si mislil, danes potrpim, potem se bo pa že uredilo. Trening sem dokončal na sledeč način: deset do petnajst minut sem zdržal v vodi, nato pa se oprhal z ledeno mrzlo vodo in ves postopek ponovil pet ali šest krat. Saunanje in knajpanje je pa tako ali tako zdravo, sem premleval. Večji problem bi bil, če bi bila voda premrzla, sem se bodril. Kako sem se motil, sem ugotovil šele v naslednjih dneh.

Takoj po plavanju sem poiskal bade majstra, da to malenkost, kot sem mislil, urediva. Kar nisva našla skupnega jezika. Zatrdil je, da je voda "sasvim normalna", in da zelo ustreza nogometašem, da si pridejo po napornih treningih namočiti razbolele ude. Kar vztrajen sem moral biti, da sem ga prepričal in sva skupaj izmerila temperaturo. Tja čez 33, proti 34 stopinjam je kazal termometer. Težko ga je bilo prepričat, da bi bilo morda tudi za nogometaše čisto v redu, če bi bil voda kako stopinjo manj vroča. Tako, na pol se je strinjal z mano in mi ne ravno prepričljivo obljubil, da bo uredil. Nič kaj bistveno bolje ni bilo naslednji, pa še naslednji dan. Uh, kako sem težko čakal dne, ko so fuzbalerji končno spakirali svoje kovčke. Lepo sem povedal, da bi bila zame, edinega plavalca v bazenu, idealna temperatura tam med 27 in 28 stopinjami. Nič od tega! Uporabil sem še zadnje orožje. Zrecitiral sem mu, koliko prihranka bi pomenilo hotelu ogrevati vodo v 33 metrskem bazenu za pet stopinj manj. Nekako sva se dogovorila, da bo uredil. Pa ni. Češ, da par dni vodovodarja, ki se razume na vse te regulacijske ventile, ni v službi. Pa sem ga dočakal. Spremembe ni bilo ravno velike. Kar direktno od mojstra sem izvedel, da se je nekaj baje pokvarilo, zaskočilo in kaj dosti ne more znižati ogrevanja. Po vseh prošnjah, prepričevanjih in posegih smo končali tam nekje pri 30 stopinjah, niže ni šlo. Človek nikoli ne ve, kaj je zanj najboljše. Morda me je pa ta izkušnja s saunanjem in knajpanjem naredila tako železnega?

KARANTENA
Kar lepo sem se vživel v ritem življenja. Trening, tuširanje, hrana, počitek, trening, tuširanje, hrana, spanje,…. Počasi pa človeku taka monotonija zleze v kosti. Predvsem s hrano ni bilo lahko. Ne, kar se količine tiče. Način priprave in raznovrstnost pa sta počasi postala težava. Nisem izbirčen. V hrani vidim predvsem nujno potrebno energijo. Tudi osebje se je nadvse trudilo, da bi mi ustreglo. Nikakor jim vseeno nisem uspel dopovedati, kakšne so potrebe vrhunskega vzdržljivostnega športnika. Stalno so mi dodajali kaj za moč: mastno svinjsko meso, meso na žaru, ocvrta jajca, hrenovke, klobase, salamo, sir…Jaz pa sem samo sanjal o: sadju, zelenjavi, rižu, kosmičih, testeninah… Nekje smo se ujeli. Ne vem zakaj, ampak polento z mlekom so mi pa z veseljem pripravljali. Morda kot nostalgijo na kuharjevo otroštvo? Skoraj vsak večer sem je dobil v neomejenih količinah. Največja popestritev je bila torta. Izvrtal sem, da ima maratonec Roman, ki mi je nekaj časa delal družbo, rojstni dan. Presenetil sem ga s torto, ki je je bilo dovolj za vse športnike in osebje v restavraciji. Samo enkrat v celem mesecu sem se zvečer odpravil ven. Izkoristil sem dejstvo, da sem tudi sam praznoval rojstni dan in namesto večerje v hotelu, družbo poznanih športnikov povabil ven. Nepozabna je bila pot po popolnoma praznem mestu, popolnoma drugačnem, kot smo ga poznali iz časov pred vojno. Mrtvo, vse razen ene pizzerije, takoj ob vstopu v mesto, je bilo zaprto, dobesedno zabito. Vojna. Pizzo, ki sem jo jedel tisti dan, si bom zapomnil po dveh stvareh. Zame bo ostala za vedno najslastnejša, seveda predvsem zaradi dejstva, da je bila nekaj povsem drugega kot hotelska hrana, ki mi je dobesedno gledala že iz ušes. In po ceni. Kar nisem mogel verjeti, ko nam je prijazen lastnik, edinim gostom tisti večer, prinesel račun. Za vsako pizzo mi je zaračunal nekaj več kot eno marko. Prav sram me je bilo in težko sem mu pogledal v oči, ko sem mu nekako iz usmiljenja plačal dvojno zahtevano ceno. Pa navadno ne blestim ravno po tem, da bi dajal napitnine. Še danes, ko gledam vso razkošje te in drugih gostiln ob morju, se sprašujem, kako so preživeli v tistih težkih, vojnih časih…..

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: